2. postna nedelja

27. februarja, 2021

Ne steguj roke nad dečka, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga

»Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« Žrtvovati edinega sina in se ukloniti Božji volji, to je res najbolj kruto, kar si lahko predstavljamo. Abraham je spravil skupaj stvari, ki so potrebne za daritev in se s sinom odpravil na pot. Trikrat se je moral že izseliti: ko je zapustil svojo deželo in se je poslovil od svojih sorodnikov; ko je zapustil svojo rojstno hišo in sedaj se mora posloviti še od svoje predstave o Bogu. Če hočeš biti zares pristen, se moraš izseliti od vseh svojih odvisnosti: najprej iz odvisnosti od očeta in matere, nato moraš zapustiti vse, kar te veže na tvojo preteklost. Oditi je treba iz sveta varnosti, pustiti za seboj vse poškodbe in sprejeti odgovornost za svoje življenje. Tretja izselitev je povezana z vsem vidnim, kar ti je priraslo k srcu in ti dajalo moč. Odmisliti je treba uspeh, posesti, ki smo si jih pridobili in ugled, ki smo ga dosegli. Verjetno pa je bila za Abrahama najtežja zadnja izselitev, ko se je moral odpovedati svojim predstavam o Bogu. To ni Bog, ki zahteva daritev, temveč Bog, ki hoče naše srce, našo ljubezen. Bog noče, da Abraham daruje svojega sina, ki je bil zanj nepopisna vrednota, niti to, da bi žrtvoval svojega notranjega otroka, vse tisto, kar je v njem izvirno in pristno. Treba se je ločiti od predstav o popolnem Bogu, ki je trdosrčen, da začutimo Boga, ki je življenje, ki nam nič ne odvzema, temveč želi, da bi živeli v vsej polnosti.

Pred slehernim človekom so različna potovanja, ki jih mora opraviti sam. Le na tak način se bo znebil svojih odvisnosti in bo iz dneva v dan vedno bolj to, kar mora biti: odrešeni človek. Nismo odvisni in zasužnjeni le od materialnih dobrih, ampak tudi od svojega duhovnega sveta, ko si skušamo Boga in vse, kar je duhovno, prilagoditi svojim trenutnim navdihom in željam. Večina si ustvarja Boga po svoji podobi, vendar to ni noben bog, temveč malik. Ko začneš pozabljati nase in zapuščati vse, kar si ustvaril in ti je priraslo k srcu, postajaš svoboden za Boga. On sicer dopušča, da naredimo veliko neumnosti in napak, ker nas lahko le na tak način prečisti in naredi prostor zase, za ljubezen, ki ne postavlja nobenih pogojev. To je Abraham začutil šele na koncu svojega potovanja. Marsikaj ni razumel in se je izkazal kot slabič, a vendar je zaupal in veroval, da je Bog večji od vseh njegovih pričakovanj. Zato je postal oče vseh verujočih.Župnik Branko Balažic SDB