19. nedelja med letom

8. avgusta, 2020

19. nedelja med letom – A – uvodnik 2020

Ko je množice odpusti, je šel na goro, da bi na samem molil

Po čudežu pomnožitve kruha in rib Jezus razpusti množico, učencem naroči, naj se odpeljejo na drugo stran, sam pa se umakne na goro, da bi na samem molil. Tako ni naredil prvič, saj se je pogostokrat zvečer umaknil, da bi bil na samem. Zakaj, saj je vendar Bog? Jezus je hkrati tudi človek in hoče biti popoln človek, ne le tisti, ki se ukvarjamo samo s pridobivanjem in kopičenjem čim večjega materialnega bogastva in užitkov, temveč človek, ki se zaveda, da je bil ustvarjen po Božji podobi in zato ne pozabi na tistega, od katerega prihaja in h kateremu se bo ob koncu svojega zemeljskega življenja tudi vrnil.

Jezus rabi na koncu dneva samoto, mora iti stran od ljudi, ki so ga čez dan precej izmučili in zato mora porabljeno energijo nadomestiti z novim polnjenjem. To se zgodi v samoti, na gori, ki simbolično predstavlja Božjo bližino. Jezus ne išče samote le zaradi počitka, kajti  njegova osamitev je vedno aktivna, dialoška, pogovor s tistim, ki je večji od nas in počelo našega življenja. Jezus na gori moli in se zahvaljuje. Ali smemo po čudežu pomnožitve kruha in rib pričakovati kaj drugega kot slavljenje tistega, po katerem se je čudež zgodil?

Jezus je zares Bog in hkrati popoln človek. Hoče živeti celostno, ne zanemarja ničesar in o vseh svojih odločitvah se pogovarja z Očetom. Z njim je eno, kajti samo na tak način bo njegovo delo zares v prid vsemu človeštvu, še prav posebej bo koristno za tiste, ki jih svet prezira in zavrača. Apostoli so se trudili, da bi Jezusa posnemali, a so bili pogostokrat neuspešni. Jezusa so večkrat spraševali: »Trudili smo se, govorili smo v tvojem imenu, a nam ni uspelo izgnati hudobnih duhov?« Jezus je bil vrhunski psiholog, zato je dobro poznal, kaj se skriva v človeku. Svojim učencem je dal odgovor, ki je bil sad številnih izkušenj in razmišljanj. Rekel jim je, da ta rod mogoče rešiti samo z molitvijo in močno vero. To so apostoli izkusili zvečer po pomnožitvi kruha in rib. Jezus je prišel ponoči po vodi k čolnu, oni pa so se prestrašili. Ko jih je pomiril, je Peter rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Jezus mu je dejal: »Pridi!« Ko je Peter videl, da je veter močan, se je zbal, začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je iztegnil roko, ga prijel in dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Brez vere smo res izgubljeni in nismo sposobni videti, kako Bog čudežno posega v naše življenje.

Župnik Branko Balažic, SDB