17. nedelja med letom

25. julija, 2020

17. nedelja med letom – A – uvodnik 2020

Vsak učenec je podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro

Kako razumeti Jezusov nasvet, da je dober učenec podoben gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro? Zdi se mi, da je v ozadju več stvari, na katere moramo biti pozorni. Jezus je ta stavek povedal, ko je apostolom razlagal prilike o zakladu, skritemu na njivi, o trgovcu, ki je iskal lepe bisere, o mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Vse te prilike imajo svoj pomen zaradi zaklada, zaradi vrednosti tistega, kar smo odkrili in bi si radi prisvojili.

Hišni gospodar naj bi imel zaklad, kajti vse, s čimer razpolaga, ima veliko vrednost, ker je sad številnih odrekanj in prizadevanj mnogih let. Dediščina ima vedno sorazmerno veliko vrednost, zato se dediči na sodišču pogostokrat prerekajo, kdo bo dobil večji delež. V Jezusovem stavku pa me je najbolj presenetilo to, da gospodar prinaša iz svojega zaklada novo in staro. Razumem, da vsakdo prinese stvari, s kateri se lahko pohvali pred gosti. Običajno ponosen gospodar tudi ni skop, zato z veseljem deli svoje dobrine z vsemi, ki ga cenijo.

Dober gospodar ima vizijo, kako se bo njegovo premoženje vedno bolj povečevalo. V mislih ima preteklost, sedanjost in prihodnost, kajti le na tak način se bodo njegovo sanje uresničile. Večina uživa ob tem, kar so ustvarili, a hkrati smo odprti za nove izzive, kar daje našemu življenju nov polet. Srečno in zadovoljno življenje je v večini primerov poenoteno, je proces rasti, zato ne govorimo toliko o stvareh, ki so za nami, o neizprosni sedanjosti in o prihodnosti, ki je v oblakih, ampak govorimo o življenju. Naše bivanje ne poteka v ravni črti, ampak ima številne vzpone in padce, zmage in poraze, dneve radosti in ure teme, ko nismo sposobni narediti naslednjega koraka. Staro in novo se nenehno prepleta med seboj, zato ne moremo biti ravnodušni. Z odprtimi očmi in ušesi spremljamo vse, kar se dogaja in ukrepamo v skladu z danimi možnostmi.

Ko opazujem ljudi okrog sebe, me večkrat zbega ugotovitev, da mnogi prinašajo samo staro. Stvari, ki so jih ustvarili se oklepajo tako krčevito, da jim za razmišljanje o prihodnosti zmanjka časa. To je slabo. Vsakdo se mora navaditi zapuščati vse, kar je preteklost in biti odprt za novo, nepreizkušeno, a hkrati izzivalno. Stare izkušnje so dovolj dobra orodja za ustvarjanje novega, ki bo moje, ker sem se jaz tako odločil, ker zaupam, da me bo Bog vodil še naprej, tako kot me je vedno vodil, ko sem ga prosil. Bog je na moji strani, zato zaupam in se ne bojim.Župnik Branko Balažic, SDB