16. nedelja med letom

18. julija, 2020

16. nedelja med letom – A – uvodnik 2020

Vzemite ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo

Naša vsakodnevna izkušnja je, da se dobro in slabo borita med seboj za prevlado. Kako radi bi imeli vse stvari urejene, da bi bil red na materialnem področju, v politiki, kulturi, veri, naših medsebojnih odnosih, skratka hočemo biti zadovoljni in optimistični vsak trenutek svojega življenja. In nič takega se ne zgodi. Stalno nas kaj moti, nas spravlja v slabo voljo in v situacije, ki so za marsikoga brezizhodne. Znanstveniki vseh vrst nas sicer prepričujejo, da smo na takšni stopnji razvoja, da smemo govoriti o človekovi vsemogočnosti. Naša vsakodnevna izkušnja pa je drugačna, podobna človeku iz Jezusove prilike: človek je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. In sedaj pšenica in plevel rasteta vedno skupaj. Kaj narediti? Jezus je rekel služabnikom: »Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.«

Stvarnost sprejemam takšno, kakršna je, kar pa ne pomeni, da se moram prepustili toku časa. Ne smem dovoliti, da bi se ljuljka preveč razrasla. Vse, kar je slabo v meni, ne sme zagospodovati nad menoj. V meni so sicer grešna nagnjenja, ker sem samo človek in ne Bog. Zgodilo pa se je tudi novo rojstvo, kajti s krstom sem postal del odrešenega ljudstva, ustvarjenega po Božji podobi, zato Stvarnik od mene pričakuje, da se potrudim za sveto in brezmadežno življenje.

»Grešni človek sem, kdo me bo rešil mojih napak in slabosti?« marsikdo tarna nad svojim življenjem. Dejstva so dejstva in moram biti realist. To je prvi korak, ki ga moram narediti. Živim skupaj z ljudmi, ki so ravno tako grešni kot jaz. Lahko vzamem v roko pištolo in začnem streljati po vseh, za katere menim, da so krivi za nered v katerem živimo. Vendar je velika nevarnost, da bom hkrati pobil tudi množico nedolžnih. Počakati je treba do žetve.

Torej, stojmo križem rok in glejmo, kaj se dogaja! Ne. Daleč od tega. Zavihajmo rokave in se trudimo, da bomo dober klas, ki mu ljuljka ne dela sence in mu ne odžira življenjskega soka. S svojim zgledom odgovornega, pametnega gospodarja sem lahko zgled za tiste, ki pravijo: »Nikoli ni bilo tako slabo, da ne bi preživeli. Ne vznemirjamo se!« Res se ni treba vznemirjati glede tega, kaj si drugi mislijo o nas. Mi vztrajajmo na svoji poti z Bogom in se veselimo obilne žetve.

Župnik Branko Balažic, SDB