15. nedelja med letom

11. julija, 2020

15. nedelja med letom-A-uvodnik 2020

Otopelo je srce temu ljudstvu, ker se ne želijo spreobrniti

Ko bolj pozorno spremljamo ljudi s katerimi se vsak dan srečujemo, se marsikdo ne more znebiti neprijetnega občutka, kako so mnogi otopeli, vse jim je ravno, nobena stvar jih ne razveseli in so brez prave volje do življenja. Res je, da je veliko ljudi v zelo težki situaciji glede svojega preživetja, vendar se mi zdi, da je v ozadju nekaj globljega, bivanjski nesmisel in nemoč, zato mnogi niti ne sanjajo o tem, kaj bi radi dosegli. Jezus je to doživljal ob srečevanju z množico, ki je poslušala njegove govore in sploh ni dojela, kaj jim želi povedati. Zato se je odločil, da jim bo govoril v prilikah iz vsakdanjega življenja. Apostoli so bili začudeni in so ga vprašali: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril jim je: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano … Tako se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ‘Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.’ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu!«

Otopelost je bolj sodobna beseda, ki jo marsikdo od starejših ne razume. Kdor je vajen delati in mu družinska tradicija veliko pomeni, se ne sprašuje, ali se kaj splača ali ne, zato ne pozna občutka, ko ti je vse ravno, te nič več ne zanima in si naveličan vsega. Mlajšim generacijam je tradicija vedno bolj tuja in pravijo, da se v tem globalnem svetu, kje se vse prehitro spreminja, ne moreš ustaliti in si ustvariti vrednote, ki bodo nekaj časa stabilne. Na koncu ti je vse ravno, nobena stvar te več ne presneti in postaneš popolnoma otopel. V ozadju je torej duhovna otopelost, ki je naši dedki in babice zaradi močne zasidranosti v tradiciji, niso poznali.

Kako se naj sodobnik reši te otopelosti? Zdi se mi, da se v globalnem svetu moraš čim bolj usmeriti v svojo notranjost, živeti moraš iz svojega jedra, sicer te bo malo močnejši veter odpihnil. Živeti je treba iz svojega bistva, se ne preveč ozirati naokrog, gledati, kaj delajo drugi in kopirati njihov način življenja. Kdor ima zares rad samega sebe, ima življenjske sanje, ki so samo njegove in jih lahko uresniči s sposobnostmi, ki jih je prejel. Zato je usmerjenost na notranje jedro tako pomembna: samo tako si najbližje sebi in tam se tudi prepoznavaš kot Božji otrok. Ko se to zgodi, otopelost nima več bivanjske pravice, ker se prepoznavaš takšen kot si in hkrati ti je vedno bolj jasno, kaj je treba narediti, da boš resnično ti in ne nekdo drug. Bog te namreč hoče imeti originalnega in ne kot ponaredek. Zato kristjan jemlje Jezusa resno, sprejme ga za svojega sopotnika in vodnika, ker ti Jezus vsak dan razkriva, kaj moraš narediti, da boš srečen že tukaj na zemlji, najbolj pa v nebesih.

Župnik Branko Balažic, SDB