Enostavna ali blindirana vrata? Dostopi nas razkrivajo!
»Ko Bog zapre vrata, nekje odpre okno!« pravi pregovor. Radi ga ponavljamo, a največkrat nismo prepričani, da je to res. Mimogrede izgubimo pogum, da bi se borili za to, kar imamo radi, a nam je bilo odvzeto. Dogaja se celo, da so vrata odprta, a jih nočemo videti. O tem pripoveduje H. G. Wells v svoji knjigi Vrata v zidu. V njej pripoveduje zgodbo dečka, ki se je znašel pred skrivnostnimi vrati. Ko jih je odprl, je bil pred njim čudovit cvetlični vrt. Sprehodil se je po njem in končno bil nekaj časa srečen. Naslednji dan je ponovno iskal ta vrata, a jih ni bilo več. V naslednjih nekaj letih so se vrata ponovno pojavila, a deček je bil preveč obremenjen z drugimi stvarmi, da jih ni opazil. Kdo ve, če nam ta prispodoba ne govori o vratih, ki bi nam omogočila dostop do srca drugega človeka. V dobrih medosebnih odnosih so namreč vedno vrata, na katera lahko potrkamo.
Ko smo na dopustu kje v Dalmaciji, marsikje opazimo, da so vhodna vrata sneta in so namesto njih trakovi, ki plapolajo v vetru in v notranjost prinašajo nekaj vsebine. Kakšna družina to naredi tudi z drugim razlogom: nihče ne more potrkati in motiti. Zgodi pa se ravno obratno: marsikdo vstopi brez pomisleka in zmoti našo idilo. V velikih mestih najdemo kakšen bolj luksuzen predel, kjer so vsi vhodi blindirani in lahko vstopiš samo, če poznaš kodo. Zgodi se, da kakšen domačin pozabi kodo in ne more vstopiti v svoj dom brez dodatne pomoči strokovnjakov. Pogostokrat se zgodi, da gremo mimo sosedovih vrat, ne da bi jih sploh pogledali. To pomeni, da ne želimo srečanja, ali pa se raje srečamo sredi trga, ker se nam ne da vzpenjati po stopnicah sosedovega stanovanja. Obstajajo torej različna vrata: na nekatera ne želimo potrkati in zato jih preprosto ne vidimo.
Jezus je pogostokrat govoril o vratih. Spomnimo se zgodbe o možu, ki je sredi noči toliko časa trkal na vrata in prosil za kruh, dokler mu prijatelj ni odprl. Očetova vrata so vedno odprta in oče je vedno pripravljen, da izgubljenega sina takoj sprejme. Takšna so vrata staje, skozi katera lahko vsakdo vstopa in gre ven, ker se vedno svobodno odločamo, da ostanemo ali odidemo. Vrata, ki so stalno odprta ne pomenijo le to, da smo vsi dobrodošli, temveč tudi, da ni nihče v kakšno stvar prisiljen: svobodni smo, da se približamo in po želji tudi oddaljimo. Nam se večkrat zgodi, da drugemu dovolimo, da vstopi, a ga potem zasužnjimo in mu ne dopustimo, da bi se smel umakniti in si urediti življenje po svoje.
Jezus primerja samega sebe z vrati, skozi katera lahko vstopimo na čudovit vrt, ki predstavlja naše življenje in uživamo tudi takrat, ko smo naredili kaj narobe. Vrata so vedno odprta, a se je treba odločiti, da vstopimo. Božje usmiljenje res nima meja, vendar ga je treba iskati in prositi zanj.
Če smo obstali pred zaprtimi vrati, se ne smemo opravičevati, da nismo imeli možnosti, da bi vstopili. Če so vrata ozka, se je treba malo stisniti in se pririniti skozi. Takšna so bila navadno vrata v meniško celico. Vsak menih je bil tako dovolj zgovorno opozorjen, da mora biti zelo ponižen, če hoče vstopiti v dialog z Bogom.
Vsekakor je treba sprejeti določene pogoje, če hočeš vstopiti v sosedovo stanovanje. Vstopaš namreč v prostor, ki ti ne pripada, v prostor, ki ti ga gostitelj podarja, v prostor, ki ga ne poznaš. V odnosu z drugim in z Bogom se ne smem obnašati po svoji volji. Moram se prilagoditi. Ozka vrata me opozarjajo, da se moram malo ponižati in sprejeti pogoje gostitelja. Če vidim le sebe, svoje interesi, svoj čas, svoje priložnosti, bom težko vstopil skozi bolj ozka in nizka sosedova vrata. Na koncu mi ne preostane nič drugega kot to, da ostanem zunaj.
Če prvi ne postanejo zadnji, ne bodo mogli vstopiti skozi ozka vrata, kajti skozi ta vrata se ne morejo preriniti mogočneži in pametnjakoviči. Za srečanje z Bogom se moraš znebiti svoje prevzetnosti in postavljanja z močjo. Jezus se je v današnjem evangeliju obračal na Jude, ki bi morali prvi sprejeti njega kot odrešenika, a niso mogli stopiti skozi vrata, ker so bili prepričani, da so oni edini, ki jim pripada Božje kraljestvo. Tisti, ki so zadnji, nimajo več kaj izgubiti: toliko so že izgubili, da jim ni nič ostalo. Zato lahko z veliko lahkoto vstopijo skozi ozka vrata.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija