Kar si spravil, čigavo bo?
Naše življenje je običajno zelo nestanovitno, ima vzpone in padce. Sleherno življenje lahko opredelimo kot zelo kompleksno, težko opredeljivo, kot velika skrivnost. Tega se najbolj zavedamo, ko se ustavimo, kar se navadno zgodi zaradi neke ovire, ki je nismo predvideli, zaradi krize, v katero smo zašli, ko smo pred vprašanjem, kaj se splača in kaj bi radi zavrgli, ko nam ni jasno, kakšna bo prihodnost, ko iščemo odgovor na vprašanje, v kateri smeri poteka to naše življenje, ki nam uhaja iz rok. Največkrat nas šele bližina smrti nekoliko zresni in nas postavi na realna tla, kot se je to zgodilo z bogatašem iz današnjega evangelija. Jezusova prilika se je končala z analizo bogataševega dejanskega stanja: »Tako je s človekom, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«
Ko sem razmišljal o današnjem evangeliju, sem na internetnih straneh našel zgodbo, ki jo je napisal italijanski pisatelj Janez Verga in ima naslov La roba, Stvari. Gre za kratko kmečko pripoved o družbenem vzponu in osebni tragediji kmeta Mazzaroja, ki ga je baron italijanske pokrajine Katanije iz usmiljenja pobral s ceste golega in brez slehernega imetja. Popotnik, ki potuje skozi to pokrajino občuduje pšenična polja, vinograde, pomarančne nasade in gozdove ter se sprašuje, čigavo je vse to, kar vidi. Sliši odgovor: »Mazzarojevo.« Zdelo se je, da celo zahajajoče sonce pripada Mazzaroju, prav tako škržati, ki so brenčali na vročem sicilskem soncu, ptice, ki so se v kratkih letih spreletavale po poljih in prav tako oglašanje sove v gozdu. Zdelo se je, da je Mazzaró postal velik kot zemlja in bi se lahko vsi sprehajali po njegovem trebuhu. Položaj najbogatejšega posestnika je dosegel po zaslugi svoje glave, ki je bila kot diamant, trda in zelo preračunljiva glede kopičenja bogastva in vzpenjanja na družbeni lestvici. Vse je bilo podvrženo vseobsegajočemu pomenu njegovega dela, ko je zaradi neskončnega kopičenja dobrin in premoženja žrtvoval vse druge vrednote do te mere, da so se mu zdeli celo stroški za materin pogreb pretirani. Mazzaró ni pil vina, ni kadil, ni uporabljal tobaka, pa čeprav so njegovi vrtovi ob reki prekipevali od tobaka v neskončnih količinah. Ni se prepuščal hazardnim igram in nikoli ni pogledal kakšne ženske, razen svoje matere, ki ga je stala 12 sicilskih kovancev, ko jo je moral dati odnesti na grob. Pripovedovalec zgodbe občuduje Mazzaroja in njegov način življenja povzame s stavkom: »Stvari ne pripadajo tistim, ki jih imajo, ampak tistim, ki jih znajo narediti!«
Vendar pa pisatelj Janez Verga pozna še drugo stran medalje: Če posest kot cilj sama po sebi Mazzaroju ne zagotavlja družbenega priznanja in spoštovanja, je naravni zakon tisti, ki Mazzaroja sili k zelo grenkemu obračunu. Zaključek romana poudari perverzne posledice mehanizma »stvari«: Mazzaró tragično spozna, da svojega premoženja ne more vzeti s seboj v onostranstvo. Ko so mu rekli, da je čas, da pusti svoje stvari, da pomisli na svojo dušo, je ponorel, stekel je na dvorišče in opotekajoč se začel pobijati svoje race in purane z udarci palice in kričanjem: »Moje stvari, pojdite z mano!«
Vergova novela ni daleč od stvarnosti, pa čeprav je bila napisana na začetku 19. stoletja. Velikih posestnikov je v Sloveniji malo, večina od nas pa ima svoje srce zasidrano v tem, kar smo z lastnim delom, s svojimi žulji dosegli. Mnogi se izgubljajo v slepem aktivizmu, ko je delo edini smisel njihovega življenja in si še v nedeljo ne vzamejo nekaj časa, da bi se spočili. Za njih je Mazzaró heroj, oseba, ki jo je vredno posnemati. Življenje je sicer večkrat dvoumno, težko ga je opredeliti in tako se številna življenja zaključijo sredi dela. Ali so ta življenja zares heroična? Večkrat so sicer v ozadju našega aktivizma tudi duhovni motivi, ki jih družba hvali in spodbuja. In vendar, kaj smo z naglico in z napori naredili iz svojega življenja? Predvsem pa je pomembno vedeti: kje je ostalo naše srce? Na katero stvar se je navezalo?
Hvala Bogu, da nismo vsi Mazzaroji, veleposestnikov je malo, vsi pa imamo stvari, ki so se tako ugnezdile v srcu, da jih ni mogoče spraviti ven in počistiti vse smeti, ki so se z leti nabirale v našem srcu. Zato nas starodavni Pridigar v današnjem prvem berilu opozarja: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«
V evangeliju smo slišali, kako je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« Dediščina je vedno nekaj, kar je povezano s prihodnostjo. In ta prihodnost se lahko začne šele s smrtjo nekoga. Torej je vsaka dediščina povezana z nečem, kar nam ne sme prirasti k srcu: vse se enkrat konča, kot se je to zgodilo s tistim, od katerega smo prejeli dediščino. Tudi mi bomo nekoč poklicani, da dediščino razdelimo, ker je ne moremo odnesti s seboj. Zato je smiselno najti odgovor na vprašanje: Kaj bom zapustil svojim zanamcem? Kaj bom zapustil ob koncu svojega zemeljskega življenja.
Naše življenje ni odvisno od tega, kar imamo. Jezus nas opozarja: »Kar si spravil, čigavo bo?« Naše življenje imamo pravo vrednost v tem, kar smo sposobni darovati. Imeti in darovati pa sta dva zelo različna procesa.
Ustanovitelj jezuitov, Ignacij Lojolski ima lepo molitev: »Vzemi, Gospod in sprejmi vse, kar imam. Vse je tvoje, od tebe sem vse prejel in tebi vse vračam.« Ta molitev je po svoje zelo težka: nočemo se odpovedati temu, kar imamo. Šele po globljem razmišljanju in številnih izkušnjah pridemo do resnice, da v ozadju tega zapuščanja ni neko pogumno dejanje, ampak je tak običajni življenjski proces. Nič ni naše. Vse nam je lahko v nekem trenutku odvzeto. V bistvu smo zelo revni, a si to nočemo priznati. Vse, kar imamo je dar in noben dar ne smeš jemati kot lastnino, ampak ga smeš le uživati. Lahko si sicer domišljamo, da smo gospodarji in posestniki, a slej ko prej nas leta začno opozarjati, da je pred nami zemeljski konec, ki nam odpira oči za iskanje odgovora na vprašanje: Komu bom vse to zapustil? Tesnoba, do katere pride, je navadno povezana z energijo, s katero smo si vse, kar imamo, lastili.
Smisel življenja je povezan z ljubeznijo, ki nas vedno obdaja, da smo sposobni vse, kar smo in kar imamo, deliti z drugimi. Greh je, ko z vsemi silami zadržujemo to, kar smo prejeli in ne more biti naše. Samo darovanje nam daje pravi polet in svežino, da se ob daru, ki ga dajemo ali prejemamo, lahko od srca nasmejemo in želimo vse najboljše drug drugemu.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija