Kje sem zares doma?
Sveti Avguštin je ob današnjem evangeljskem odlomku zapisal: »Marta je sprejela Gospoda tako kot sprejmeš popotnika: Gospoda je sprejela kot služabnica, Odrešenika kot bolnika, Stvarnika kot ustvarjeno bitje. Želela je nasititi njegovo telo, medtem ko je bila sama potrebna duhovne hrane.«
Prva stvar, ki smo jo kot otroci narisali, je bila hiša. Hiša na nek način predstavlja nas. Kot otroci smo si v začetku težko predstavljali, kaj se nahaja v naši notranjosti, zato smo to skušali izraziti z neko zunanjo obliko, s hišo. Tudi v Svetem pismu je hiša, ali bolj na splošno, prostor, kjer živimo, zunanja oblika tega, kar nosimo v svoji notranjosti. Današnja Božja beseda je govorila o šotoru in o hiši kot dveh prostorih, kjer potekajo različne življenjske zgodbe.
Abraham in Sara živita v šotoru, ki je neke vrste prostor njunih razočaranj. Zaprta sta v tem prostoru, nesposobna za novo življenje, razočarana, ker nimata potomcev in zato nimata prave prihodnosti. Čas neusmiljeno teče in zdi se, da se njuna želja po potomcih ne bo uresničila. Njun šotor je postal kraj sprijaznjenja, da je vse zapečateno. Njun šotor je kletka, iz katere ni rešitve.
Bog pa se nikoli ne sprijazni z našim metanjem puške v koruzo. On se nam približa, da bi nas potegnil iz naše brezizhodnosti in iz krajev, ki nas blokirajo. Bog je prišel k Abrahamu in Sari ob neprimernem času, opoldne, ko je zunaj najhujša vročina, ko se nič ne dogaja, ko se zdi vse mrtvo. To je čas opoldanskega počitka, ko nočemo, da bi nas kdo vznemirjal. In prav to je za Gospoda pravi čas, da nas obišče in nas iz naveličanosti potegne v pravo življenje.
Abraham je sedel ob vhodu v svoj šotor, da bi užival ob rahlem vetriču, a njegova drža pove več o njegovem notranjem počutju: rad bi se znebil šotora, ki ga utesnjuje. To sklepamo po njegovi reakciji, ko je zagledal tri može, ki so se približevali. Takoj je stekel k njim, kot da se bo sedaj uresničilo to, o čemer je dolga leta sanjal. Bog ga je poklical iz njegovega šotora, da bi goste, ki so prihajali gostoljubno sprejel. Bog prihaja na obisk in od človeka zahteva, da ga sprejme. Koliko takih priložnosti smo zamudili, ko mu nismo dovolili, da bi nas vznemiril. Abrahamov odgovor na slučajno srečanje je pravo pretiravanje: pohitel je v šotor k Sari in ji rekel: »Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi in speci kolače!« Potem je tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil in vse to položil prednje. Bili so samo trije gostje, on pa je pripravil hrane za dvajset ljudi, da bi se do sitega najedli. Tak odziv je prišel iz Abrahamove notranjosti, iz globoke želje po darovanju. Bog je videl to njegovo razdajanje in je temu primerno odgovoril: ponovno je obnovil zavezo, ki jo je sklenil z Abrahamom: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Pri Bogu ima čas drugačno vrednost kot pri ljudeh. Pri njem se njegova Beseda, njegova obljuba, vedno izvrši.
Luka pa nam je v evangeliju predstavil hišo, v kateri so živeli Marta, Marija in njun brat Lazar. V tej hiši je Marta tako preobremenjena z delom, da ni sposobna gostoljubno sprejeti nenapovedanega gosta. Včasih težko skrijemo, da nismo pripravljeni sprejeti gosta na klepet. Zgodi se celo, da Bogu ne dovolimo, da bi govoril in se opravičujemo, da imamo preveč dela, da bi s tem pokazali, kako dobri smo. V resnici pa se nočemo ustaviti, nočemo poslušati in se obremenjevati s težavami naših bližnjih.
Jezus je vstopil v Martino hišo, vsilil se je v njeno življenje, ne da bi se prej napovedal. Morda je to glavni razlog, da se ni ustavila, mu prisluhnila in mu posvetila svoj čas. Marta je Jezusa prosila: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezusov odgovor je povezan z Martino odgovornostjo: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno! Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta se je lahko odločila, da se ne bo pogovarjala, ker ji pač to ne paše, a zato nima nobene pravice, da obsoja Marijino držo. Vsakdo se sam odloči, kaj mu bo pomenila njegova hiša, kakšno smer bo dal svojemu življenju in bo za svojo odločitev polagal račun. Bog se vedno vmešava v naša razočaranja in neobčutljivost. To ni samo njegova pravica, ampak predvsem način, kako nas zdravi in rešuje. Včasih je treba človeka prisiliti, da se ustavi in naredi analizo svoje poti. Ko Bogu priznamo svoje dejansko stanje, se lahko začne zdravljenje.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija