16. nedelja med letom

17. julija, 2021

Gorje pastirjem, ki pogubljajo ovce moje paše

Jeremija je prerok, ki se predstavi kot velik samotar: živi na robu družbe, nerazumljen je in preganjan, še njegovi najbližji se ne zmenijo dosti zanj, ni ga pri njihovih svatbah in žalovanju. Tak pa ni po svoji volji; živi v samoti, ki mu jo nalaga Božja beseda. Če govori, govori zato, ker se mu je zgodila Gospodova beseda – beseda, ki je kakor ogenj, kakor kladivo, ki razbija skalo in zaradi katere se mu tresejo vse kosti. Ta beseda ga priganja, ločuje od njegovih rojakov in mu povzroča trpljenje. Njegova osamljenost je zato povezana z vsebino oznanila, ki mu je zaupano. To oznanilo zahteva korenite odločitve, kajti Božja beseda je po svoji naravi celovita in zaobsega vse vidike človeškega življenja: osebne in skupnostne, politične in vojaške. Ena najhujših težav, ki so pretresale njegovo življenje, je bila poplava različnih preroških nazorov. Jeremija namreč ni bil edini, ki naj bi govoril v Božjem imenu. Večkrat omenja druge preroke in graja njihovo sprevrženost, ker oznanjajo sebe. Tudi sam se je večkrat spraševal, ali je njegov nauk še vedno pravi, kajti zaveda se, da bi se lahko tudi sam motil, ker se njegovo mnenje pogostokrat ni ujemalo z mnenjem večine političnih in vojaških osebnosti. Vprašanje verodostojnosti in smisla preroškega poklica je zato v središču njegovih pogovorov z Bogom. Pravi odgovor mu je lahko dal samo Bog.

»Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše!« govori Gospod. Kritika pastirjev ali voditeljev ljudstva je v središču današnjega prvega berila. Vplivni ljudje – preroki, duhovniki, vidne politične in vojaške osebnosti – so odgovorni za razvoj naroda in ljudstva, ki jim je zaupano. Danes kariera in kult osebnosti še bolj izstopata, kot je to bilo v preteklosti, ko izrazov globalizacija, internet, facebook, instagram in številne druge oblike mrežnega obveščanja nihče ni poznal. Zato lahko rečemo, da je v sodobni družbi vsak do določene mere »pastir«, osebnost, ki s svojimi izjavami potegne za seboj mnoge. V krščanstvu ni nič drugače, saj je že drugi vatikanski koncil govoril o dejstvu, da smo vsi duhovniki, preroki in kralji. Pri svetem krstu ob maziljenju s krizmo duhovnik izgovarja besede, ki se nekoliko skrajšano glasijo takole: »Vsemogočni Bog te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« To pomeni, da nas prvi zakrament uvajanja v krščanstvo naredi za nove ljudi in nas s tem pripravi za pričevalce ali nosilce Božjega oznanila. Mi smo znamenje odrešenja, ali pa v spotiko ljudem, s katerimi se vsak dan srečujemo.

Župnik Branko Balažic SDB