Ne prepoznam te! Kaj se je zgodilo s teboj?
V življenju se ne moremo izogniti vprašanjem, ki razkrivajo naše srce. Ta vprašanja so povezani z osebnim počutjem, z različnimi stiskami, nerešenimi problemi in begom pred samim seboj. Pridejo trenutki, ko smo tako pogreznjeni vase, da drugega ob sebi ne slišimo oziroma se zapremo pred njim. Obsedeni smo s svojimi potrebami, pričakovanji in željami, katerih uresničitev se nejasne kaže nekje daleč. Tudi pred Bogom nismo nič drugačni, kot se je to zgodilo z učiteljem postave, ki je Jezusa preizkušal. Z vprašanjem: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« ni misli resno, saj ni imel v načrtu spremeniti svoje življenje na bolje, ampak samo to, da mu Jezus prikima in ga potrdi v tem, kar dela. Hotel je biti srečen in živeti v polnosti na način, kot je to delal vse življenje. Držal se je pravil in predpisov, kar naj bi mu zagotovilo prihod v nebesa brez vmesnih postaj.
Pravo, srečno, človeka vredno življenje je onstran skrupuloznega izpolnjevanja pravil. Ta učitelj postave je bil v izpolnjevanju pravil dosleden, vendar mu to ni prineslo sreče. Zato ga je Jezus povabil na pot spreobrnjenja. Vprašanje je treba zastaviti drugače: Ne sme se spraševati, kdo je njegov bližnji, temveč, kako biti bližnji človeku, ki si ga srečal! To pomeni, da se ne smemo spraševati kot otroci, ki vidijo le sebe in iščejo pozornost: zavlečejo se v kot in nočejo z nikomer govoriti, ali pa se mečejo po tleh, dokler jim kateri od staršev ne izpolni njihove zahteve. Odrasli se sprašujemo drugače: kaj manjka človeku, ki sem ga srečal? Kako mu lahko pomagam?
Jezus je povabil tega učitelja postave na pot, ko mu je povedal zgodbo o potovanju nekoga drugega. Ta pot je podobna sestopu, ker leži na zemeljskem prelomu in se moraš iz Jeruzalema do Jerihe spustiti za tisoč metrov nadmorske višine. Zato je ta pot zelo nevarna, podobna sestopu v podzemlje, kar je Jezus naredil na velikonočno soboto, ko se je po svojem vstajenju najprej spustil v globine predpekla, ali v vice, da bi rešil umrle, ki še niso uspeli priti v nebesa. Tudi nas čaka ta pot, ki jo bomo morali slej ko prej prehoditi. Tako kot življenje duhovnika in levita, tudi naše življenje poteka med verskimi obredi in običajnim vsakodnevnim delom. Ko vidimo ranjenega in človeka v stiski se morda tudi sami izognemo z izgovorom: »Mudi se mi, čez pet minut se začne maša in župnik bo imel spet priložnost reči kakšno pikro na račun zamudnikov!« Duhovnik in levit sta se že vračala iz obredne slovesnosti v jeruzalemskem templju, a se ni nič poznalo, da bi obredna molitev spremenila njuno življenje in ju naredila bolj občutljiva za stisko bližnjega.
Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega: Nek Samarijan je bil slučajno na tej poti. On ni prihajal iz templja, kajti tam ni smel biti, ker so se Judje in Samarijani na smrt sovražili. In ta Samarijan se je ustavil ob človeku, ki je potreboval pomoč. Ustaviti se ob človeku, ki mu je treba očistiti rane, nima nič skupnega z verskim obredom, ampak je povezano s splošno človeško kulturo. Naša ranljivost in krhkost sta nekaj, kar je najbolj človeško. To je osnova slehernega človeškega življenja. Vsak človek je ranljiv, če si to prizna ali ne! Od časa do časa zapremo oči in nočemo videti ranljivost človeka ob sebi, ker si nočemo priznati, da smo sami ranljivi. Gre za zatiskanje oči pred samim seboj: Moje rane naj ostanejo tam, kjer so! Kaj druge to briga! Polno živimo pa le takrat, ko smo solidarni z drugimi v tej ranjenosti, ki je tudi naša.
Evangelist Luka je pred tem odlomkom zapisal, kako je Jezus šel skozi samarijsko vas na svoji zadnji poti v Jeruzalem, vendar ga tam niso sprejeli. Samarijani niso priznavali Jeruzalema in so častili svojega Boga na gori Garizim. Luka je verjetno zapisal zgodbo o usmiljenem Samarijanu z namenom, ker Jezus ljubezen do bližnjega ne povezuje z neko vero, ampak z našo človeško naravo: izkazati se moramo kot ljudje, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, s katerimi se srečujemo. Ne živimo kot samotarji, zato je pomoč bližnjemu osnovni princip človekovega življenja. Dojenček ne more preživeti, če nima ob sebi nekoga, ki zanj poskrbi.
Usmiljeni Samarijan pa simbolično predstavlja odrešenjsko poslanstvo: biti bližnji, zliti olja in vina na rane in jih obvezati. Jezus se je poistovetil s tem človekom, ki se je zavzel za na pol mrtvega človeka in hkrati je obljubil, da se bo ob vrnitvi ustavil. Samarijan je gostilničarju rekel: »Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil!«
Sedaj je bil na vrsti učitelj postave in na vrsti smo mi, ki smo poslušali Jezusa: se bo naše življenje nadaljevalo na enak način, ne da bi se ustavili in pomagali bližnjemu v stiski? Vsakdo se mora odločiti sam.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija