12. nedelja med letom

19. junija, 2021

Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja?

Nič ni neomejeno, vsepovsod so postavljene meje in če jih prestopimo, smo ogroženi. Pred nami so počitnice, ko si marsikdo da duška in se pohvali, kje vse je bil, kaj vse je počel in kako je vsem, ki so ga poslušali dokazoval, kaj vse je naredil. Sedaj je primeren čas, ko si lahko zastavimo vprašanje, kako meni Bog govori: »Do sem pojdeš, naprej pa ne!« Danes vse ocenjujemo z različnimi oblikami presežkov in imamo kot vodilo dve čarobni besedi, ki se glasita: več in bolje. To dvoje daje človeški zgodovini smer in nas vedno bolj prepričuje, da smo mali bogovi. Ne obstaja kakšna moč, ki bi lahko ustavila rast, napredek in pričakovanja sodobne družbe, kako čim več potrošiti in zapravljati do onemoglosti. Tako razmišlja vsak, ki meni da bo otrokom uspelo to, za kar je bil sam prikrajšan. Zato se držimo načela: »Otrokom ne postavljaj ovir! Naj uresničijo svoje sanje po čim več in čim bolje!«

Če si sami nismo sposobni postaviti omejitev, jih mora namesto nas postaviti kdo drug: Bog, neka sila, usoda, vsakdo ima neko ime za stvari in trenutke, ki niso pod njegovim nadzorom. Korona virus je jasen dokaz, da nismo vsemogočni in zato nam nekdo, ki je večji od nas govori: »Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih fantazij!«

Bodimo realisti in si priznajmo, da na vsakem koraku, vsak trenutek dneva preizkušamo meje, kje se naša ustvarjalna moč ustavi in ne more naprej. V preteklosti je bilo nešteto dogodkov, ki so poplavili velik del človeštva in pustili za seboj pravo razdejanje. Človek lahko poplavlja, saj ima na razpolago številna sredstva in načine, kako lahko poškoduje druge in sebe. Poplavlja z besedami, dobrimi in slabimi, kajti vedno je kakšna preveč; poplavlja z dejanji, ki so včasih dobra, pogostokrat pa slaba in zlobna. Vse v življenju potrebuje mejo. Kajti, kjer ni meje, tam tudi ni pravega poštenja, resnice in ponižnosti.

Počitnice nas izzivajo, da poiščemo odgovore na vprašanja: Ali dovolim Bogu, da zapira moč mojih besed? Izgovarjamo se na svobodo, neposrednost in iskrenost, istočasno pa pozabimo, da ima pravico do svobode tudi tisti, na katerega zlivam svojo zlobo, nepotrpežljivost in strah. Ali dovolim, da Bog zapira moč mojih odločitev in dejanj? Zakaj izberem službo za svoj način življenja in ne znam več ločiti med potrebnim in odvečnim, med dovolj in preveč? Zato te prosim, Gospod, zapiraj moč mojih odločitev, da ne bodo šle predaleč, ampak samo do meje, kjer še koristijo meni, moji družini in naši lepi deželi.

Župnik Branko Balažic SDB