Izbral jih je dvanajst in jih poslal oznanjat
V današnjem evangeliju smo slišali Jezusovo naročilo, ki ga pogosto ponavljamo: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Kruta realnost, da duhovnikov vedno bolj primanjkuje, pri marsikom sproži solze in se sprašuje: »Ali je Jezus obupal nad sodobno družbo in noče več klicati mladih v različne duhovne poklice?« Jezus ni nehal klicati. Kakšen sodobni mistik je celo prepričan, da ima vsak tretji fant duhovni poklic. Glavna težava je v dejstvu, da so mnogi daleč od Boga in ga ne slišijo, ker so njihova srca prepolna stvari, ki danes so, jutri pa jih ni več. Živimo v svetu, ki je zaljubljen v vidne in otipljive stvari, ki pa so minljive: hitro so dosegljive, a še hitreje pristanejo v košu za smeti. Zaustavimo se danes ob Jezusovem klicanju učencev pred dva tisoč leti in kako on kliče danes.
Antični učitelji niso izbirali učence za svojo šolo. Vsakdo se je moral sam prijaviti, sprejeti pravila in se preizkusiti, če je sposoben učitelju slediti. Jezus je bil drugačen. Zavedal se je, da sam ne bo mogel v treh letih vzpostaviti Božje kraljestvo, zato se je odločil, da bo sam poklical, kogar bo hotel imeti v svoji bližini in ga pripraviti za učitelja. Pred njim je bil tudi jasen načrt, da mora izvoljeni narod, ki se je zelo oddaljil od Boga, ponovno postaviti na prave temelje. Zato je izbral dvanajst učencev, ki simbolično predstavljajo dvanajst rodov izvoljenega naroda. Pri svoji izbiri se ni prepustil slučaju, naključni igri s kockami, ampak je izbral ljudi z imenom, pripadnostjo določeni družini. Pri svoji izbiri ni gledal na posameznikovo izobrazbo, ampak je poklical ljudi iz različnih krajev, poklicev, skupin. To pomeni, da so učenci predstavljali pravo zmešnjavo karakterjev, poklicnih izkušenj, kulturnih, ideoloških in življenjskih prepričanj. S tem je seveda veliko tvegal, kar se je najočitneje pokazalo ob njegovem zemeljskem koncu: eden ga je izdal, eden zatajil, razen enega so vsi pobegnili s prizorišča križanja in so se skrivali. Še bolj je ta raznolikost prišla do izraza po Jezusovem odhodu v nebo, ko se je začelo misijonsko poslanstvo. Kar nekaj časa bodo apostoli prepirali s Pavlom o vprašanju: komu je namenjeno Jezusov evangelij – samo Judom, ali tudi poganom? In še težje vprašanje bo: ali je vera v Jezusa dovolj in se kristjanom iz poganstva ni treba držati Mojzesove postave? Težko je iskati razloge, zakaj je Jezus izbiral učence v skladu s svojim prepričanjem. Očitno je imel dovolj dober načrt, da se mu je izšlo, čeprav bi večina rekla, da je bila njegova odločitev naivna in skregana s pametjo. Si moramo pač priznati, da Bog razmišlja drugače kot mi.
Teh dvanajst je Jezus poslal z jasnim naročilom: »Ne hodite na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Poslani so, da se razpršijo kot centrifugalna sila, vendar samo na kraje izvoljenega naroda. Jezus se je zavedal, da je treba najprej narediti red v domači hiši. Izvoljeni narod, ki ga je Bog izbral pred več tisoč leti, ima pravico, da prvi sprejme dar odrešenja. Te izgubljene ovce, ki so se zelo oddaljile od Boga, a vendar hrepenijo po odrešeniku, morajo najprej izkusiti, da je Božje kraljestvo že nastopilo in da je Jezus tisti, ki ga iščejo in ga hočejo imeti v svoji bližini. Ko pa bo Jezus vstal od mrtvih, takrat bo Jezus postal odrešenik vsega človeštva. Po prvih binkoštih bodo apostoli poslani po vsem tedaj znanem svetu z naročilom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence!«
Kakšen program so učenci prejeli preden jih je Jezus poslal na prvo preizkušnjo, da se izkažejo, ali so dovolj dobro pripravljeni kot učitelji? Naročil jim je: »Spotoma oznanjajte: Nebeško kraljestvo se je približalo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte.« Program ni nič drugačen od Jezusovega: vse, kar je on delal, morajo delati tudi njegovi nasledniki. To pomeni, da so poslani v imenu svojega učitelja in zato ne smejo oznanjati sebe, ampak samo Jezusov evangelij.
Zelo pomemben je še zadnji stavek današnjega evangelija: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« Jezusov nauk je Božji dar. Vsem je dan na razpolago brez nekega plačila. Darovi se ne plačajo, kar pa ne pomeni, da jih lahko zlorabimo in z njimi druge izsiljujemo. Zakramenti so sad čiste Božje ljubezni: zastonj smo jih prejeli in zato smo dolžni takšne posredovati tudi naprej. Glede oznanjevanja pa velja še eno pravilo: od tistega, ki je več prejel, se bo na koncu, ob polaganju računov, tudi več zahtevalo! Zato bodimo pogumni in se vsak dan trudimo, da odkrijemo vse talente, ki smo jih prejeli za poslanstvo.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija