Ljubezen vedno preseneča!
Vedno smo pred nekim novim začetkom. Ko se zdi, da je vse končano se življenje na novo razbohoti. Kjer nismo pričakovali v globoki tišini zabrsti nova rastlina, ki kljub strahu, slabim okoliščinam in dvomov glede svoje prihodnosti, se ne preda in tako je nov začetek vedno mogoč. To pomeni, da se kljub različnim stiskam, boleznim in drugim oviram ne predamo in vedno znova dokazujemo, da smrt nima zadnje besede. Takšno je tudi evangeljsko poročilo velikonočne nedelje, ki ga je zapisal apostol Janez: so trenutki v življenju, ko je težko verovati, da tam, kjer je vse uničeno in ni več nobenega upanja lahko požene novo življenje.
Danes ponovno govorimo o novem začetku, kot je to bilo v času stvarjenja. Smrt je za seboj pustila luknjo, iz katere je pognalo novo življenje, pa čeprav to ni nihče pričakoval. To je naša vsakodnevna izkušnja, ki pa še ni postala način življenja.
Kaj se je dogajalo na velikonočno jutro? Marija Magdalena se je še v temi odpravila h grobu. Kakšen je bil njen motiv, da je odšla na pokopališče še v temi, ne vemo. Vsekakor Jezusa, ki mu je tri leta sledila in ga poslušala, ni mogla pozabiti; morda je želela zaključiti obredno maziljenje njegovega trupla, ker v petek zvečer ni bilo dovolj časa. Vsekakor pa ni mogla izgubiti priložnosti, da se izjoče in se na tak način poslovi od ljubljene osebe. Tako smo vsi narejeni: namesto, da bi ob izgubi ljubljene osebe vso energijo usmerili v novo življenje, se prepustimo joku in stoku, kot da je vse izgubljeno. Mnogi tako preživijo preostanek svojega življenja.
Bila je še tema. Apostol Janez je to poudaril z razlogom, kajti tema je bila verjetno v Marijini notranjosti in zato še ni uspela videti, da je sonce že vzšlo. V njenem srcu je še vedno bila zmeda in tema zaradi žalosti in razočaranja. Morda še ni imela izkušnje, da se nekaj novega lahko začne ob odsotnosti nečesa, na kar smo se navadili in nam je močno priraslo k srcu. Praznina nam govori o tem, da tako kot smo živeli, ni mogoče živeti naprej. Marija je morala videti prazen grob, da je dobila izkušnjo, da tam ne more ostati. Praznina je lahko razlog, da se oddaljimo in začnemo iskati smisel in pravo življenje drugje. Če bi Marija ostala pri grobu, bi lahko samo jokala in se oklepala preteklosti, ki je ni mogoče spremeniti. Prazen grob je v njej sprožil vprašanje: »Kaj se dogaja? Kje je učitelj? Kje je on, ki ga iščem?« V temi svojega obupa se poda na pot, da poišče svojega ljubega. Ko ljubiš, se ne prepustiš dani situaciji, ampak se podaš na pot. Greš iskat, pa čeprav je še vedno tema.
Marija sama ni mogla najti pravega odgovora. Potrebovala je pomoč, zato je stekla k učencem, da bi skupaj z njimi našla rešitev. Tudi Peter in oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil, sta bila pred istim vprašanjem, kajti tudi pred njima je bil nov začetek. Praznina, ki sta jo občutila, ju ni pustila indiferentnih, zato sta stekla proti pokopališču.
Apostol Peter predstavlja človeka, katerega vera je zelo slabotna. Rad bi razumel, kaj se dogaja, a mu ni dano. Njegova vera je slabotna, zato ne uspe hitro teči. Njegova vera je še vedno ohromljena zaradi zatajitve Jezusa, kar se je zgodilo pred tremi dnevi. Njegova vera je še odprta rana, ki se še ni začela celiti. Peter je prišel pred grob in tako je tudi sam moral sprejeti dejstvo, da je grob prazen. Videl je povoje in prt na svojih mestih, kot da se je vse zgodilo dobro premišljeno, brez neke naglice. In vendar Janez ni zapisal, da je Peter veroval. Zanj je bilo potrebno še potovanje v Galilejo, kjer se bo njegova vera utrjevala s trikratnim odgovorom na Jezusovo vprašanje: »Peter, ali me ljubiš bolj kot tile?« »Da, Gospod, ti dobro veš, da te imam rad!«
Drugače je bilo z drugim apostolom, katerega ime ni zapisano. Apostol Janez je tako naredil z nekim razlogom, da bi se lahko v tem učencu prepoznali tudi mi. Ta apostol pooseblja človeka, ki ima osebno izkušnjo, da ga ima Bog neizmerno rad. On je prisluhnil svojemu srcu, zato je ostal pod križem. Tam je slišal Jezusovo naročilo, naj poskrbi za njegovo mater Marijo in sprejme vlogo sina. Vera tega učenca je močna, navdušena, a kljub temu sposobna čakati in dati prednost Petru, da bo prvi vstopil v grob. Janez predstavlja učenca, ki veruje, pa čeprav še ne razume, kaj se je zgodilo. Zanj nov začetek pomeni priložnost, da vztraja v ljubezni in se trudi, da bo njegovo srce ponovno goreče.
Velika noč je nov začetek, ki se ne začne z jasnim odgovorom, temveč s praznino. Vera je vedno povezana z iskanjem in se začne, ko je pred mano vprašanje: Kje je moj Gospod? Kje je moje življenje? Kje bom začel na novo? Svetopisemski odlomki nas zato vabijo, da začnemo tam, kjer smo: nobena situacija ni takšna, da ne bi moglo priti do novega začetka. Novo življenje je vedno možno, kajti smrt nima zadnje besede!
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedeljska meditacija Velikonočni čas