8. nedelja med letom

Leto C, 26. februarja, 2022

Tujca, ki bo prišel molit, poslušaj in usliši

Ko beremo Knjigo kraljev, ki opisuje dolgo zgodovino izvoljenega naroda, takoj opazimo, da sta mesto Jeruzalem in tempelj imela pomembno vlogo v Izraelu. Jeruzalem je najprej mesto, ki ga je izbral Bog in to je tudi mesto, v katerem stoji osrednje svetišče. O gradnji tega svetišča je kralj David dolgo razmišljal, a postavil ga je njegov sin Salomon. Kakšna naj bi bila vloga tega svetišča nam razkrije Salomonova molitev ob posvetitvi templja: svetišče bo kraj srečevanja med Izraelom in njegovim Bogom v vseh okoliščinah narodove zgodovine. Kralj Salomon pa je gledal še veliko širše, kajti to svetišče naj bi vabilo k molitvi vsakega človeka, ne samo pravovernega Juda, ki bo prišel v mesto. Takole je molil: »Tudi tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena – slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in iztegnjenem laktu – če pride molit v to hišo, poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in izpolni, za kar te bo tujec goreče prosil!« Zgodovina Izraelovega naroda ni izključno zgodovina izvoljenega ljudstva, kajti iz Egipta niso šli v obljubljeno deželo samo Judje, ampak tudi številni njihovi prijatelji in znanci, ki so častili druge bogove, a so bili očividci nadlog, ki so doletele Egipt, in so se odločili, da skupaj z Izraelci odpotujejo v obljubljeno deželo. Ne smemo pa pozabiti niti starodavnih Kanaancev, ki so že prej bivali tukaj in so mnogi od njih sčasoma sprejeli novo vero. Nekateri tujci so bili le priseljenci, ki so le prebivali med Izraelci in so zato morali spoštovati temeljne zakone tega naroda. Ti priseljenci niso pripadali Božjemu ljudstvu in jih zato Izraelci niso smeli imeti za brate. Šele ko so postali obrezani spreobrnjenci, so se smeli udeležiti češčenja in so postali bratje ko so se držali celotne Mojzesove postave

Kralj Salomon je bil moder kralj, imel je široko srce, poznal je stiske priseljencev, ki so bili v njegovi deželi tujci, zato je Boga prosil, naj jim bo naklonjen in se jim da spoznati. Od svojega ljudstva je zato Salomon zahteval določeno strpnost, kajti tudi sami so nekoč bivali kot tujci v Egiptu in so postali mogočno ljudstvo.

Jezus je to starozavezno prepričanje potrdil z združitvijo dveh zapovedi: do Boga in do bližnjega. Ta zapoved je nova, ker jo je on prvi uresničil in je že od začetka zapisana v človekovem srcu. Zapisana je z ognjem Svetega Duha. Zato lahko tudi mi, tako kot Jezus, hodimo po tej poti. Krščanstvo je že od vsega začetka – v veliko večji meri kot judovstvo – pokazalo strpnost in dobrodošlost do tistih, ki so spoznavali Boga. To je še prav posebej zagovarjal apostol Pavel, ki je bil globoko prepričan, da so darovi duha razpršeni med vernimi in nevernimi. V Korintu ga je poslušalo veliko ljudi, med njimi veliko nepoučenih in nevernih, ki so bili vedno dobrodošli na Pavlovih srečanjih. Mnogi od njih so se dali krstiti.

Strpnost, sprejemanje tujcev, beguncev in drugače mislečih je konkretna pot, ki nas vodi k temu, da gremo iz samega sebe naproti drugim. Ljubezen do Boga in do bližnjega je ena sama ljubezen. Gospod nas vabi, da se imamo radi med seboj, četudi se včasih ne razumemo ali se ne strinjamo. Ljubezen namreč vedno presega različna mnenja in različne značaje. Krščanska ljubezen je odrešena ljubezen, osvobojena sebičnosti. To je vesela ljubezen, ki ne gradi na razlikah, ampak na dobrem, ki je v vsakem človeku.

Branko Balažic SDB