7. nedelja med letom

Leto C, 19. februarja, 2022

Gospod naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti

Sovražnik, ki te hoče namerno uničiti, bo slej ko prej doživel poraz. Tako je bilo tudi v Davidovem življenju, ko še ni bil izbran za kralja. David je imel priložnost, da bi Savla, ki mu je stregel po življenju, ubil, a tega ni storil, ampak mu je odpustil. V kralju Savlu je gledal Gospodovega maziljenca, zato ni želel pokazati svojo človeško premoč, ampak je upal in se zanašal na Boga. Njemu je prepustil sodbo in Savlu odgovoril: »Gospod naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi!« Takšna bi morala biti kristjanova drža: treba je odpuščati in sodbo prepustiti Bogu, ki edini ve, kaj se skriva v človeku.

Ko bolj podrobno analiziramo Jezusovo zagovarjanje ljubezni do sovražnikov, so mnogi slabe volje, ker te trditve ne morejo spraviti v okvire svojih človeških razmišljanj. V sebi čutimo nekaj, kar bi zdravstveni delavci opredelili z besedami: »Organizem to zavrača!« Jezusova zapoved ni uravnovešena, ker nam mediji vsak dan poročajo o zmagoslavju močnih in nasilnih, medtem ko se vse slabo zgrinja na neoborožene in slabotne. Jezus je za mnoge sanjač, ki ne pozna trdote in okrutnosti sodobnega sveta. Hkrati pa ne moremo zanikati, da je Jezus dobro vedel, kaj pomeni biti osovražen, popljuvan, poteptan kot črv in do konca uničen. Na križu je v vsej svoji ponižnosti prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Tudi David je v svojem srcu čutil, da mora do Savla zavzeti drugačno stališče kot mu ga je predlagala njegova pamet: »Svojega sovražnika imaš pred seboj, zamahni z mečem in tvoje težave bodo rešene!« On pa je odpustil in razsodbo prepustil Bogu: »Gospod naj vsakomur povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi!« S staro zapovedjo, ki pravi: »zob za zob in oko za oko!« problemov ni mogoče rešiti na zadovoljiv način, ravno obratno, samo povečamo jih.  Zato je Jezus govoril svojim učencem, naj se oklenejo ljubezni, ki ne pozna meja in ne izključuje nikogar. Če ljubezen začenja postavljati pogoje in omejitve, ni več ljubezen, ampak postaja računica: »Kdo bo več dobil?« Kdor v resnici ljubi, postaja odsev Boga, ki je ljubezen: ljubi, ker je sam dober, ne zato, ker bi drugi bil vreden njegove ljubezni.

Davidovo ravnanje je v Savlu sprožilo temeljito spremembo, zato je rekel: »”Pravičnejši si od mene: kajti ti si mi izkazal dobro, jaz pa sem ti povrnil hudo. Saj če kdo zaloti svojega sovražnika, ali ga pusti mirno na poti? Zato ti Gospod poplačaj z dobrim, kar si mi storil ta dan.« Kljub temu je bil David previden in ni upal, da bo Savlova spokorniška drža dolgo trajala. Zato je še naprej ostal v gorski utrdbi. Sovraštvo, ki ima v ozadju hudičevo prilizovanje, se včasih spremeni v spravo in naklonjenost, vendar takšna sprememba običajno ni trajna. Hudič nima rad spreobrnjencev, zato se njegove skušnjave še bolj okrepijo, stari dvomi na novo oživijo, sovraštvo se obnovi in človek se povrne k istemu delu, za katero se je spokoril in ga za nekaj časa zapustil. Grdo govorjenje, ogorčeno obtoževanje in obsojanje je spet na dnevnem redu in to, kar je prej veljalo za greh, naenkrat postane krepost. Davidovo držo razumemo in jo lahko sprejmemo kot lepo izkušnjo. Tistega, ki zna ljubiti brezpogojno, žalitev ne vrže iz ravnotežja, ker zna zatisniti oko in zadevo obrniti na dobro. Res je, da človekia, ki iskreno ljubi, imajo ljudje nemalokrat za nepremišljenega naivneža, toda njegova dobrohotnost postaja privlačna, simpatična, vredna spoštovanja!

»Kaj bom pridobil s svojim ravnanjem?« se marsikdo sprašuje. Ali ljubezen, o kateri govori Jezus, res ostaja brez nagrade? Morda pri ljudeh, ne pa pri Bogu. Prisluhnimo mu še enkrat:  »Ne obsojajte in ne boste obsojeni, oproščajte in vam bo oproščeno.« Nagrada je velika, vezana na Jezusovo zagotovilo: »S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo!«

Branko Balažic SDB