Celo življenje se poslavljamo in se vadimo v umiranju
Vsako življenje je povezano z ločitvami, nekatere od njih smo si sami izbrali, druge so slučajne, nekatere vsiljene. Rodili smo se z ločitvijo, ki je bila najpomembnejša in hkrati najbolj boleča: ločitev od maternice in s šokantnim jokom začetek novega življenja. Kdo ve, če se ta ločitev ni ugnezdila v našo podzavest in ponovno vstopi v ospredje, ko se ločujemo od koga ali kakšne stvari, kar povzroča bolečino, ki je primerljiva z rojstvom. In tako nadaljujejo z odmikanjem, ko zapustimo otroštvo, ko se ločimo od primarne družine, ko smo do neke mere prisiljeni ločiti se od oseb, ki so nam prirasle k srcu, od ljudi, s katerimi smo bili velik del svojega življenja. In končno pride dan, ki je povezan z zadnjo ločitvijo, ko se poslovimo od tega zemeljskega življenja.
Ni lahko reči »Z Bogom! Mogoče se več ne vidimo!« Danes nam je evangelist Janez govoril o Jezusovem dolgem poslovilnem govoru pri zadnji večerji. Vsako slovo je povezano s čustvi in z odnosom, ki smo ga imeli do osebe, ki se poslavlja. Jezusov govor je bil napolnjen z materinskimi čustvi, kajti svoje učence je moral pripraviti na svojo odsotnost, da se ne bi zlomili. To njegovo slovo ni bilo povezano le z učenci, ki jih je imel pred seboj, ampak z vsemi nami, kajti vsakdo od nas se lahko zlomi, ko čuti, da Boga, ki sem mu zaupal in v katerega sem veroval, ni v bližini. Obdaja me gluha tišina, trudim se, da bi zdržal, a Boga ni na dosegu. Pridejo trenutki bolečine, trpljenja, sušno obdobje, ko je Bog odsoten.
V mojem srcu je praznina, ki jo mora nekdo zapolniti. Tako so se počutili učenci, ko so na Oljski gori Jezusa prijeli in ga odvedli v ječo. Zato je Jezusov poslovilni govor povezan s preteklostjo, z zgodovinskim spominom: učenci ne smejo pozabiti trenutkov, ko so se dobro počutili v Jezusovi bližini, ko so navdušeno poslušali svojega Učitelja, ga občudovali, ko je ozdravljal bolne, obujal mrtve in delal znamenja. Da ne bi izgubili zgodovinskega spomina jim Jezus obljublja pomoč: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal!« Ta Tolažnik bo njihov advokat, njihov zagovornik, ki jih bo branil pred Gospodarjem teme, ki vedno preži na vsakega od nas. On je najhujši skušnjavec, zato so Judje večkrat na dan ponavljali »Šema’ Izrael! Poslušaj Izrael! Ne pozabi na pot, ki si jo prehodil skupaj s svojim Bogom!«
Izguba zgodovinskega spomina je največja katastrofa, ki jo srce težko preboli. Ko pride stiska, tragedija, neozdravljiva bolezen, zlom medosebnih odnosov, življenjska tragedija, pozabimo na številne lepe stvari, ki so dajale našemu življenju polet in zmagoslavje. Sveti Duh, ki ga Jezus obljublja učencem nam pomaga, da v življenju ne izgubimo smeri, da je naše življenje smiselno tudi v težkih trenutkih.
Če je bil naš odnos z Jezusom bolj površinski, če nismo imeli časa zanj, če se nismo trudili v odnosu, potem je normalno, da je ob nastopu krize naše srce izpraznjeno, brez pravega upanja. Jezus to dobro ve, zato učencem jasno pove: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed!« Da bi jih potolažil, doda: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši!« Civilna družba nam obljublja stvari, ki jih ni sposobna uresničiti. Mir, ki ga Jezus obljublja, pa je vsestranska polnost življenja. Kdor ima ta mir, ne bo nikoli razočaran. Samo tisti, ki se čuti ljubljenega, ne dvomi, da se bo oseba, ki jo ima rad vrnila, pa čeprav bo vmes obdobje odsotnosti. Ljubljeno osebo čutimo tudi takrat, ko je odsotna, ko je ne vidimo, a trdno verujemo, da je v stiku z nami. V pravi ljubezni ni prostora za strah.
V svojem poslovilnem govoru Jezus ni bil niti minuto sam: vedno je čutil ob sebi Očeta. Ta odnos mu je dajal moč, da ni nikoli sebe postavljal v središče. V središču njegovega življenja so bili vedno drugi, osebe, ki jih je imel rad, ljubezen, ki ga je povezovala z Očetom. Jezusova ljubezen ni v občudovanju samega sebe, temveč v nenehnem razdajanju. O samem sebi Jezus ni nikoli govoril kot o absolutnem, popolnem, ampak vedno v odnosu z drugimi, z Očetom in z ljudmi, h katerim je bil poslan. Mi smo pogostokrat razočarani, ker smo osredotočeni nase, ker vidimo le samega sebe, ker se preveč občudujemo.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedeljska meditacija Velikonočni čas