Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen
Kdo si ne želi lepega, skladnega življenja? Vsi hrepenimo po sreči, po izgubljenem raju, a pravega zadovoljstva in notranjega miru ni na vidiku. Marsikdo ima občutek, da je zgrešil na svoji poti in ne vidi pravega izhoda. Slej ko prej pa se srečamo z Gospodovim vabilom: »Iščite moje obličje!« Tudi mi lahko odgovorimo tako kot starozavezni psalmist: »Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano! Ne zavračaj v jezi svojega služabnika!« Zavedamo se namreč, da smo pogojeni, da nas grehi oddaljujejo od Boga in se zato bojimo.
Ko je prerok Izaija prejel Gospodov klic, naj govori v njegovem imenu, se je prestrašil in rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami« (Iz 6,5). Izaija se je zavedal velikega prepada med Bogom in njim. V videnju je začutil veličino Boga in hkrati se je zavedal svoje majhnosti pred njim. Gre za velik razkorak med božjo svetostjo in človekovo omejenostjo in grešnostjo.
Gospod je opazil to prerokovo stisko in mu je poslal angela, ki se je dotaknil njegovih ustnic in mu rekel: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen!« Prerok doživi očiščenje z žerjavico. Ogenj očisti, prečisti žlahtno kovino in enako prečiščevalno moč ima tudi človekovo trpljenje in stiska. Torej ni prostora za strah, kajti Bog sam prihaja, da nas prečisti in naredi primerne za poslanstvo.
Gospodovo vabilo, da ga srečamo, je namenjeno vsakomur od nas, kjerkoli in v kakršnemkoli položaju se nahaja. Dovolj je, da se odločim za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno iščem. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu. Vsi smo grešniki in potrebujemo, da nas Gospod očisti. A dovolj je storiti majhen korak naproti njemu, ki nas vedno čaka z odprtimi rokami, posebej v zakramentu sprave, ki je dragocena priložnost za srečanje z Božjim usmiljenjem, ki očisti in obnovi naša srca.
Proces očiščevanja je v začetku krut. Ko se dotaknemo ognja nas zapeče, ko se kdo dotakne naših čustvenih ran, nas zaboli. To je prva stopnja ozdravljanja: bolečino moraš začutiti, graditev značaja je mukotrpna, a je potrebna. Bog čaka, da se odzovemo na njegovo povabilo in mu dovolimo, da se nas angel dotakne z žerjavico. Šele ko uredimo in okrepimo samega sebe, smo sposobni stopiti iz sebe in se soočiti s problemi v življenju drugih. Večkrat slišimo, da se kdo pritožuje: »O, Bog, zakaj me privijaš tako močno? Zakaj še z drugimi ne ravnaš enako?« Naš odgovor takemu nezadovoljnežu mora biti: »Ne odnehaj! Pojdi naprej skozi ta proces! Ti si primerna posoda, ki jo hoče Bog prečistiti, da bo spet primerna za uporabo!«
Vsakdo potrebuje kar nekaj časa, da prepozna Božjo milost. Zelo počasi pridemo do spoznanja, da Božja moč prihaja po milosti in da sam, s svojo dobro voljo in sposobnostmi, ki jih imam, nisem kos problemom, ki so pred menoj. Odvisen sem od božje milosti, njegove sile, naklonjenosti in moči, ki jo prejmem samo po molitvi in izročitvi. Morda se mi zdi, da po človeških standardih nisem primeren za službo, v katero me Bog kliče. To je lahko res, vendar Bog izbira, ne ljudje. Bog pokliče takšnega, ki zna izzivati, grajati in preizkušati človeški ponos. Nekaterih stvari se lahko naučim sam, na poti vere pa se največ naučim od svojega učitelja, od Jezusa, ki je bil popoln človek in je hkrati Bog. Samo on mi daje pravo moč, da lahko napovedujem, svetujem, vodim, usmerjam in živim po njegovi postavi.
Branko Balažic SDB
Leto C Nedelja med letom