Ne boj se volkov! Jezus ni najemnik, ampak dobri pastir!
Vsi smo pogostokrat podobni ovcam, ki se izgubijo. Če ne bi bilo tako, bi bilo naše življenje zelo dolgočasno. Vsi se od časa do časa naveličamo trde discipline in malo skrenemo s poti. »Kaj pa če je kje drugje boljše kot pri nas!« si mislimo in se oddaljimo. Toda, dom vedno ostane dom, kamor se vračamo, da se pri mami in očetu malo pocartlamo. Vsi hrepenimo in sanjamo, da bi imeli ob sebi nekoga, na katerega se lahko opremo, ko ga potrebujemo. Tudi če si ne priznamo, da smo krhki in ranljivi, se zavedamo, da naše življenje ne bi bilo nikoli takšno kot je, če ne bi imeli ob sebi koga, ki vsaj od časa do časa poskrbi za nas. Svetovalca ne potrebujejo le otroci, ampak tudi tisti, ki jih imajo že osemdeset in več, za katere pravimo, da so naši modri zgledi in pametni svetovalci.
S primero o »dobrem pastirju« nam Jezus želi povedati, da je samo on tisti pravi, ki resnično poskrbi za nas. Smisel njegovega življenja je, da si izgubljeno ovco položi na svoje rame. Zato ni slučajno, da v katakombah najdemo najstarejše upodobitve Jezusa z ovco na njegovih ramenih. Tako so si Jezusa predstavljali prvi kristjani.
Naš čas je drugačen: sodobni trendi postavljajo v ospredje človekovo avtonomijo, neodvisnost in samozadostnost. Sodobnik ne prizna svoje ranljivosti in živi v neki iluziji, da ne potrebuje drugega, ker lahko sam popolnoma poskrbi zase. Od Nietzscheja naprej je čreda simbol za pomanjkanje svobode in avtonomije. Zato večina zavrača idejo, da je Bog naš dobri pastir. Apostol Janez poroča, da so tudi Judje zavračali idejo o Jezusu kot dobrem pastirju. Na njegove besede: »Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke!« so pograbili kamne, da bi ga kamnali. Očitno nam bolj ugaja Bog, ki zahteva od nas, da se trudimo in kaj žrtvujemo. Ni nam pri srcu Bog, ki se nam približa, ko smo padli in pokazali svojo nesposobnost. Raje imamo Boga, ki nas postavi na preizkušnjo, kar se je zgodilo z Adamom in Evo, kot pa Boga, ki celi naše rane. Vsakdo od nas želi pokazati, kako je dober in sposoben, zato svoje rane raje skrijemo. Tako sta po grehu storila tudi Adam in Eva, ko sta se v grmovju skrivala in se sramovala svoje nagote.
In vendar, edini način, da se ne izgubimo, je dosledno poslušanje pastirja. Za to pa je potrebna vsakodnevna vaja, kajti šele po dolgem urjenju in aktivnem poslušanju se naučimo ločiti pastirjev glas od glasov priliznjencev. Glas nam razkriva navzočnost, kar je zelo pomembno takrat, ko slišimo nek glas, osebe pa ne vidimo. Takšno je prijateljevanje z Bogom: on nas doseže s svojim glasom, s svojo Besedo, z glasom pastirja, njega pa ne vidimo.
Ko bolj natančno opazujemo svoje življenje hitro odkrijemo, da vsak dan slišimo veliko različnih glasov in klicev. Kako prepoznati pravi glas, kako prepoznati glas človeka, ki mi resnično želi dobro? Čim bolj smo pozorni na Jezusov glas, na glas Pastirja, toliko lažje prepoznamo pravega dobrotnika. To je dragoceno še prav posebej takrat, ko pademo, ko smo se oddaljili od resnice, ko je pred nami duhovna noč.
Kdo nam je blizu ko smo zbegani, brez prave usmeritve, polni dvomov? Pravega prijatelja spoznaš v stiski. Pastir ovce ne zapusti, najemnik pa zbeži in ovce prepusti volkovom. Prvi kristjani so v času preganjanj bili močni, ker so se zanesli na pastirja. Kaj pa danes? Pri nas ni kakšnega preganjanja, a volkovi prežijo z vseh strani, da bi nas napadli.
V življenju nismo nikoli dovolj varni, kajti slej ko prej so pred nami situacije, ko se je težko odločiti, ker ni dovolj jasno, kje se skriva življenje in kje je zamaskirana smrt. Slabo je, če se nismo sposobni odločiti in ravno tako slabo je, če se napačno odločimo. Zato iz Jezusovega govora o Pastirju lahko razberemo, da Jezus predstavlja tudi vrata, skozi katera lahko vstopimo v varno stajo. Ta vrata predstavljajo svobodo, kajti pred Bogom nismo nikoli ujetniki. Tudi to nas največkrat bega: so trenutki, ko si želimo Boga, ki je naša varnost in si jo predstavljamo kot grajski stolp brez vrat in oken. Jezus pa je tak pastir, ki ima vrata svoje staje vedno odprta. Zato se moramo sami odločiti v kateri smeri bomo potovali: po poti, ki vodi v življenje, ali po poti, ki vodi v smrt. Lahko se sicer izgubimo, se zapletemo v kakšno grmovje iz katerega se ne moremo rešiti, a bodimo prepričani, da pravi pastir stalno gleda, da se katera od njegovih ovc ne izgubi. Takoj, ko se oddaljimo, nas gre iskat.
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedeljska meditacija Velikonočni čas