4. postna nedelja

Leto C, 26. marca, 2022

Danes sem iz vas izbrisal egiptovsko sramoto

Ko je izvoljeni narod prišel v kanaansko deželo, se je zaključilo obdobje izhoda in se začne uresničevati druga obljuba Abrahamu: dobili so v posest deželo. Prehod iz suženjstva v obljubljeno deželo se je zaključil s praznovanje velike noči. Tako je izhod iz Egipta postal neke vrste velik prehod v svobodo. V času prehoda jih je spremljala mana, ki so jo vsak dan nabirali in se z njo hranili. Ta hrana je sedaj ukinjena, kajti prispeli so na cilj in so lahko jedli od sadov tiste dežele. Egiptovska sramota, ko so živeli kot sužnji, je s prihodom v obljubljeno deželo izbrisana, a zavzetje nove dežele še ni pravo zagotovilo, da se bodo kot narod obdržali. Da ne bi izgubili svoje identitete sredi ljudstva, ki je častilo tuje bogove, se bo treba držati določenih pravil oziroma ne bodo smeli zavreči svojih korenin, ki so jih prejeli s svojim očakom Abrahamom. Življenje iz vere bi se izmaličilo, če bi ga nehali vedno znova obnavljati v prvotni obliki. Prvobitna podoba vere je živa tam, kjer se izvaja obreza. Zato je tisto stanje, ki je nastalo v Egiptu, kjer so obrezo opustili, označeno kot »egiptovska sramota«.

Obreza ni nastala kot versko znamenje. Izvajali so jo vsi narodi bližnjega vzhoda. Ponekod fanta obredno obrežejo v starosti, ko naj bi postal moški. Po navadi je to povezano s tradicionalno šolo, kjer fant živi nekaj časa po točno določenih pravilih in se nauči, kako naj se vede kot moški. Tudi pri Egipčanih je bila ta navada. Marsikdo se danes sprašuje, ali je takšno obrezovanje potrebno, da bi lahko fant dokazal, da je postal moški.

Abraham ni bil rojen v takšni kulturi kot je živelo judovsko ljudstvo v Egiptu. Pravzaprav je bil Abraham večino svojega življenja neobrezan. Poleg tega se je že, ko je bil neobrezan, izkazal kot pogumen človek. Z majhno četo moških je zasledoval in porazil vojsko štirih kraljev, ki so zajeli njegovega nečaka Lota. Približno štirinajst let po tem dogodku je Bog Abrahamu zapovedal, naj obreže sebe in vse moške v svoji hiši. Zakaj mu je to zapovedal? Obreza gotovo ni pomenila, da je Abraham iz otroka postal moški, saj je bil star 99 let. Bog je govoril Abrahamu: »To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški … To bodi znamenje zaveze med menoj in vami (1 Mz 17,10-11). Judje so od tedaj naprej pri obrezi prelito kri imenovali kar »kri zaveze« in so ji pripisovali spravni značaj, podobno kakor kri velikonočnega jagnjeta, ki so ga smeli jesti le obrezani.

Po judovskem pojmovanju je bila kri nosilka življenja, kri obrezanega je bila vez z Bogom, virom življenja. Hkrati je ta kri povezovala ude judovskega naroda med seboj in zaznamovala upanje na Odrešenika, ki ga je napovedal Bog in so ga oznanjali preroki. S tem se je izvoljeno ljudstvo ostro ločilo od poganske okolice. Kakor vsak judovski deček, je bil osmi dan obrezan tudi Jezus. Kristus je hotel biti obrezan. Njegova pokornost obredu obrezovanja je pomenila, da se podreja postavi izraelskega ljudstva za ves čas svojega zemeljskega bivanja. Šele pri zadnji večerji je po spremenjenju vina v svojo kri napovedal konec te Mojzesove postave, ko je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva« (Lk 18,20). Ko je prelil lastno kri na križu, je prenehala obveznost postave, dane Mojzesu. Takrat se je do kraja izpolnilo, kar se je začelo, ko je Jezus osmi dan po rojstvu prelil prve kaplje kot začetnik novega božjega ljudstva, odkupljenega za ceno njegove krvi.

Mi smo polnopravni člani novega izvoljenega ljudstva, zato imamo namesto obreze krst. Ta zakrament nas vceplja v živo telo Cerkve in napravlja deležne odrešenja po Jezusovi krvi. Sveti Pavel zato imenuje krst »Kristusovo obrezo« (Kol 2,11-12). Upa si celo reči: Resnična obreza smo mi, ki služimo Bogu v Duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso (Flp 3,3-4). Odkar je Kristus ustanovil »novo zavezo v svoji krvi« (1 Kor 11,25), smo resnični Izrael kristjani, to je ljudstvo, zraslo v enoto ne po mesu, ampak po Duhu. Mi smo sedaj »novo božje ljudstvo«, izvoljen rod, svet narod« (1 Pt 2,9-10). Bodimo ponosni na ta privilegij, ki smo ga prejeli z rojstvom iz vode in Svetega Duha, ne zaradi svojih zaslug, ampak zaradi Jezusa, ki nas je s svojo smrtjo na križu odkupil.

Branko Balažic SDB