Preden sem te upodobil v materinem telesu sem te poznal
Sodobnik je postavil v središče samega sebe, zato vsako odločitev sprejema pod vidikom osebne koristi: »Kaj bom s tem pridobil?« Vsakdo je enkraten in neponovljiv, zato je logično, da hočemo imeti svoje življenjem pod strogim nadzorom, v skladu s starodavnim pregovorom: »Vsak je svoje sreče kovač!« Večina je prepričana, da ti sreče ne bo prinesel nihče, ker je skrita globoko v tebi in se zato moraš sam potruditi, da jo odkriješ! Internet, pametni telefoni, neštete možnosti za razvedrilo, vse to sodobnika prosi za pozornost in vpliva na nas v upanju, da bomo kupili ponujene izdelke in prevzeli njihova merila. To je čutil tudi čutil tudi prerok Jeremija, mlad, radoveden iskalec velikih spoznanj svojega časa. In naenkrat je njegove sanje prekinil Gospodov klic: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.«
Kako se odzovemo na klic, ki postavi pod vprašaj naše načrte in življenjske sanje? Izgovarjamo se: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.« Živimo v svetu razlogov, razprav, argumentov, logike in pojasnil. Zato je spraševanje »Zakaj!« logično in priporočljivo med množico izbir in odločitev, s katerimi se vsak dan soočamo. Vendar pa Gospodov glas pride brez pravega pojasnila: »Nikar ne govôri: deček sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem!«
Pri izbiri preroka nisem v središču jaz, ampak Gospod. On izbira. Bog je tisti, ki človeka kliče ne samo v življenje – že to je velik Božji dar in načrt -, pač pa mu namenja tudi poklic in poslanstvo, ki naj ga v življenju uresniči. Pri tej izbiri ni kakšne kampanje, kot je to pri izbiri predsednika, ni glasnih razprav, ni postavljanja za položaj, ni razhajanj, nezaupanja, pomote ali zmede. Izbrani prerok je bil vedno poseben dar za posamezni narod, Bog ga je izbral in poslal, da bi ljudi usmerjal na pravo pot in opozarjal na napake. Prerok je bil razlagalec Božje volje v določenem času, zato ni smel govoriti v svojem imenu. S svojim življenjem, z besedami in dejanji, je moral oznanjati to, kar Bog hoče. Prerok se seveda čuti majhnega, nezaščitenega in zato ranljivega. Naloga je velika in strah je za izbranega običajni spremljevalec. Kako naj bo sam proti močnim, številnim rojakom, ki imajo drugačne misli, poglede, vrednote, cilje. Zato Bog preroka opogumlja. Spominja ga na njegove dolžnosti in mu pravi, naj se ne boji poslanstva, ki je pred njim.
Danes živimo v drugačnih razmerah in beseda prerok izginja. In vendar je ta služba pomembna še veliko bolj, kot v času Stare zaveze. Starši, učitelji, duhovniki, voditelji različnih skupin so v vlogi preroka. Drugim so dolžni povedati vse, kar čutijo v svoji vesti in mislijo, da je prav. Lahko se tudi zmotijo, vendar se ne smejo odpovedati svoji nalogi preroka iz strahu, komodnosti, lagodnosti, zaradi linije manjšega odpora. Včasih je treba počakati na pravi trenutek in takrat priti na dan s pravo besedo. To zahteva ljubezen in pravi čut za človeka. Ljubezen je potrpežljiva, sposobna čakati na pravi trenutek, ki ga Bog narekuje v srcu.
Branko Balažic SDB
Leto C