Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti
Prerok Malahija je v današnjem prvem berilu zelo kratek. V dveh stavkih pove resnico o našem zemeljskem koncu: »Glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice! Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih.«
Predstavljajmo si noč brez zvezd in lune. Kako strašna je takšna tema, ki je lahko podoba našega življenja, ko pred seboj ne vidimo nobenega cilja. Kako lepo je zjutraj opazovati sončni vzhod, ko žarki osvetlijo zemljo in vse, kar je na njej. Tako je Jezus vstopil v življenje sveta in enako vstopa v naše življenje. Pred Jezusovim prihodom so številna ljudstva tavala v temi, mi pa smo srečni in razsvetljeni, ker smo odrešeni, ker je naše življenje smiselno.
Protestantski pastor Dietrich Bonhoeffer je svoje življenje končal v koncentracijskem taborišču. Ne bi me presenetilo, če bi ta človek podvomil v Boga, ker je bil priča številnim grozotam. Preseneča pa me njegova trditev, naj se o tem, zakaj Bog dopušča zlo, sprašujejo ostale religije in filozofije, ne pa krščanstvo. On trdi, da človek, ki je zgolj religiozen, v stiski trpljenja od Boga zahteva, naj intervenira s čudežem, kristjani pa se navezujemo na Božje trpljenje, ker vemo, da pomaga samo tisti Bog, ki tudi sam trpi. Po naravi smo vsi religiozni, vsi hrepenimo po nekem izgubljenem raju, vendar to še ne pomeni, da smo verni. Samo z zelo prečiščeno vero si sposoben sprejeti križanega Kristusa. Samo križani Bog razume našo stisko, zato proti Bogu, ki trpi in umre, nimamo pravice protestirati. Res je, da množičnega trpljenja v različnih taboriščih ni mogoče razumeti z Bogom, a ga ni mogoče razumeti niti brez Boga. Tudi Jezus je umrl na križu brez odgovora na vprašanje: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Še vedno nismo dobili pravega odgovora na vprašanje: Zakaj je Bog trpel na svetu, zakaj še trpi in bo večno trpel?
Dunajski psiholog in logoterapevt Viktor Frankl je napisal knjigo z naslovom Kljub vsemu rečem življenju da. V njej opisuje svoje izkušnje iz štirih koncentracijskih taborišč. Takole pravi: »V koncentracijskem taborišču je možno človeku vzeti vse, le zadnje človeške svobode, da ravna v danih razmerah tako ali drugače, ne … Človekova duhovna svoboda, ki mu je do zadnjega diha ne moreš vzeti, mu daje prav tako do zadnjega diha priložnost, da smiselno oblikuje svoje življenje … Smiselno ni le življenje uživanja in ustvarjanja, marveč: če ima življenje sploh smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje … Izredno težka zunanja situacija pogosto daje človeku priložnost, da se notranje preraste … Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornosti za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure … Človek se mora tudi v trpljenju prikopati do zavesti, da je s svojo trpečo usodo tako rekoč enkraten in edinstven v vsem vesolju. Nihče mu ga ne more odvzeti, nihče ga ne more namesto njega pretrpeti. V tem pa, kako prizadeti nosi svojo usodo, svoje trpljenje, se skriva tudi enkratna možnost za edinstven uspeh … Vselej, ko se človek znajde v neizbežnem, neizogibnem položaju, ko se mora soočiti z usodo, ki je ni mogoče spremeniti, na primer z neozdravljivo boleznijo – prav takrat je človeku dana zadnja priložnost, da uresniči najvišjo vrednoto, da izpolni najgloblji smisel, smisel trpljenja. Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevzamemo nase svoje trpljenje. Človek se mora v vsakem trenutku odločati, v dobrem in slabem, kaj bo spomenik njegovega bivanja.«
Branko Balažic SDB
Leto C