32. nedelja med letom

5. novembra, 2022

Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov

V prvem berilu bomo danes poslušali pretresljivo pripoved: »Zgodilo se je tudi, da so prijeli sedem bratov z njihovo materjo vred. Kralj jih je hotel prisiliti, da bi okusili svinjsko meso, ki je bilo prepovedano, zato je ukazal, naj jih pretepajo z biči in žilavkami. Eden med njimi pa je spregovoril v imenu drugih in rekel takole: »Kaj nas hočeš vprašati in izvedeti od nas? Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov.« Kakšna moč vere  Ta mati in ti otroci niso tradicionalisti, ki jih vidimo v cerkvi od časa do časa, ko so veliki prazniki, ko pa pride kakšna preizkušnja, izguba, smrt, pa trepetajo od groze in mnogi celo prekolnejo Boga. Resnična zgodba o materi in sedmih otrocih govori o zadnji preizkušnji, ko so gledali smrti v oči in se niso bali. To je tista močna vera, ko si z njo pripravljen premagati še zadnjega sovražnika: »Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov.«

Kako živimo to svoje življenje, ki se na zemlji končuje s smrtjo? Naše življenje je zelo fragmentarno, podobno številnim delčkom, ki jih ne znamo zložiti skupaj in zato mnogi doživljajo svoje življenje kot nesmisel. Marsikdo si kopiči stvari, vsak dan potrebuje vedno več, bogastvo se stalno povečuje in pri tem svojem garanju pozabi gledati naprej in se ne upa ozreti niti nazaj, ker ga zanima samo danes. Potem pa se naenkrat nekaj zgodi: zdravniki zmigujejo z glavo, Bog h kateremu se zatekajo je tiho, ker jih ne pozna, ker so si tujci in naenkrat se jim zdi, da umirajo, tako so prestrašeni, da ne morejo narediti naslednjega koraka. »A je življenje res lahko tako krivično! Joj meni! A je smrt zadnji odgovor?« vzdihujejo.

Za mater in sedem otrok smrt ni bila zadnji odgovor, ampak vera v vstajenje. Zato se niso bali. Bili so pogumni: »Pripravljeni smo rajši umreti!« Od kod ta moč? Ta mati in sinovi so bili glede svojega zemeljskega življenja na zadnji točki. Nižje ne moreš pasti. Niso bili navezani na to zemeljsko resničnost, ki po koščkih vsak dan mineva, ampak so se oklepali prave resničnosti, pravega življenja, ki se začne s smrtjo. Zato se pravo življenje začne z našim krstom, ko se odpovemo temu, kar nas navezuje na zemeljsko stvarnost in se na novo rodimo za Božje kraljestvo. Krst ni enkratno dejanje, ampak je začetek dolgega procesa rasti. Ta mati in sinovi so bili sicer na najnižji točki svojega zemeljskega življenja, a na tej točki niso bili sami. Gospod, v katerega so verovali in živeli v skladu z njegovimi zakoni, je bil z njimi. Zato so bili pogumni in veseli, da je prišel čas, ko bodo vstopili v Božje kraljestvo.

Zakaj mnogi kristjani ne verujejo v vstajenje in večno življenje? Ker so se preveč navezali na ta svet in zato si drugega življenja ne znajo predstavljati drugače kot nadaljevanje tega. Tukaj pa se nam zalomi, kajti, ko gledamo samo s človeškimi očmi, ne moremo zanikati, da gre pot človeka od življenja proti smrti. Jezus pa je obrnil ta pogled, ko pravi, da gre naše romanje od smrti k življenju, k polnemu življenju. Pri krstu odmremo staremu človeku in se na novo rodimo. Zato je smrt zadaj, za nami, pred nami pa je življenje, pred nami je Bog. Smrt in Adamov greh sta bila s krstom dokončno poražena in sedaj je pred nami nov čas veselja in svetlobe brez konca. Božje kraljestvo se ne bo začelo po smrti, ampak se je začelo že z našim krstom. V molitvi, v zakramentih, v bratskih srečanjih se že srečujemo z Jezusom in njegovo ljubeznijo in tako že vnaprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Nebesa namreč niso nek kraj, ampak so konkretna oseba. Zato Jezus pravi: »Jaz sem vstajenje in večno življenje!«

Branko Balažic SDB