Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet
»Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo. Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« Tako nas danes v prvem berilu poučuje pisatelj Modrostne knjige. Ves svet, ne le človek, je pred Bogom brez kakšne velike vrednosti, kot drobcena utež na tehtnici in vendar z Božjim usmiljenjem in njegovo ljubeznijo dobi neprecenljivo vrednost. Bog ne zavrže nikogar, niti ubogega niti bogatega. On se ne pusti pogojevati z našimi človeškimi predsodki, ampak vidi v vsakem dušo, ki jo je treba rešiti. Posebno ga pritegnejo tiste ljudje, ki jih imajo drugi pa tudi one same za pogubljene. Jezus Kristus, učlovečeni Bog in naš odrešenik, je pokazal neizmerno usmiljenje, ki pa s tem ne odvzame nič teži greha, ampak želi rešiti grešnika, mu ponuditi novo možnost, da se odkupi in začne znova. Zgodbo o Zaheju lahko beremo kot konkretno ponazoritev in nadaljevanje prvega berila.
Kdo je Zahej? Šef cestninarjev, javnih grešnikov, ki niso imeli pravice vstopiti v sinagogo in se udeležiti sobotne molitve. To je človek, ki je dosegel svoje dno, nižje ne more pasti, kajti vsa vrata so mu zaprta, druži se lahko le s sebi enakimi grešniki. In vendar ta človek ni izgubil upanja, da usmiljenje je in ga je treba na nek način najti. Kako bo to dosegel, si ne zna predstavljati. Majhen je po svoji naravi in še bolj po svojem notranjem občutju, kajti izoliran je od vseh. Nihče se noče z njim ukvarjati, a v svojem srcu čuti potrebo po biti ljubljen, biti sprejet, biti človek. Ko sliši, da prihaja Jezus, se poniža na nivo otroka. Otroci plezajo po drevesih in se skrivajo pred svojimi starši. Ta njegova smešna gesta je zunanje znamenje notranjega počutja človeka, ki niti ne ve, zakaj to počne, kajti ne upa niti pomisliti, da bo lahko premagal razdaljo, ki ga loči od Boga. Dovolj mu bo, če ga bo videl iti mimo. Hoče videti Jezusa, toda, še preden se to zgodi, se Jezus ustavi pod drevesom, ga prvi pogleda, ga vzljubi. Dovolj je bil ta pogled, ki ne obsoja, ne graja in ne sodi, da se spet počutiš, ljubljen in sprejet kot človek. Zahej je občutil Božje usmiljenje. To niso sanje, ampak tako Bog vedno dela in zato zapove: »Zahej, hitro stopi dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!« Tega moža majhne postave, ki so ga vsi zavračali, ki je bil daleč od Boga, kajti bil je izgubljen in pozabljen, je Jezus poklical. In poklical ga je z imenom. On ni več nekdo, ampak je Zahej, kar v prevodu pomeni: »Bog se spominja.« Ni poklica, ni družbenega sloja, ni ga greha ali zločina, ki bi lahko izbrisal iz spomina Božjega srca enega od njegovih sinov. ‘Bog se spominja’, vedno, on ne pozabi nikogar od tistih, ki jih je ustvaril.
Zaheju je bilo vrnjeno njegovo dostojanstvo. Vrata njegove hiše bodo odslej odprta in Jezus je prvi, ki bo vstopil v njegovo hišo. Ta človek je hotel samo videti Jezusa, toda zgodilo se je veliko več kot je sam pričakoval: prepoznal se je kot človek, kot grešnik, ki je dobil novo priložnost, da lahko spremeni svoje življenje. Kako bo to naredil?
»Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Zahej je kot višji cestninar poznal tako hebrejsko kot rimsko zakonodajo. Po hebrejski zakonodaji si kot pokoro moral razdeliti polovico svojega premoženja, po rimski zakonodaji pa si storjeno goljufijo moral vrniti četverno, da si si na tak način zagotovil svojo prihodnost.
Jezus gleda vsakega od nas, vsi mu ogromno pomenimo. On gleda z Božjimi očmi, zato se ne ustavi na preteklem zlu, ampak že vnaprej vidi dobro prihodnost. Ne ustavi se na navideznem, ampak gleda v srce. Videl ranjeno srce tega človeka, ranjeno zaradi greha, pohlepa, zaradi toliko grdih stvari, ki jih je ta človek storil. Gledal je to ranjeno srce in šel tja. Mi poskušamo grešnika spreobrniti tako, da mu naštevamo njegove napake in nepošteno obnašanje. Jezus pa je drugačen: on pokaže na vrednost človeka, na tisto vrednost, ki jo ta človek ne vidi, Jezus pa jo vidi, zato zaupa, da bo oseba prepoznala v sebi tisto dobro, ki še obstaja in stopila na novo pot. Vedno lahko začnemo od začetka. Bog nam to omogoča.
Branko Balažic SDB
Leto C