Peter, tudi tak nov začetek je dober!
Slej ko prej pride v naših medosebnih odnosih do krize. Stvari, v katere smo verjeli, niso več relevantne, sledijo razočaranja in rane, ki se težko pozdravijo. Sami tudi dobro vemo, da niso za vse krivi drugi in slabe okoliščine, ker tudi sami nosimo določeno odgovornost. Zato zadevo potisnemo na stranski tir in se z njo ne želimo več ubadati. Odidemo in skušamo pozabiti. Morda pa sredi ruševin in razbitin kljub temu obstaja nek nov način, da se ljubezen lahko začne na novo. Tako razmišlja večina ločencev in nekaj podobnega se je dogajalo z apostoli, kot nam je danes poročal apostol Janez.
Tudi Jezusovi učenci so bili razočarani, brez prave volje in ideje, kako bodo živeli, ko njihovega učitelja ni več med njimi. Skupina je brez prave orientacije, izgubljena sredi noči. Peter predlaga, da gre lovit ribe, da se vrne k svojemu prvotnemu poklicu, da se na nek način vrne na začetek, kot da se v vmesnem času ni zgodilo nič posebnega. Drugi mu sledijo in tako se zdi, da ta noč predstavlja nek nov začetek, pa čeprav bo ta povezan s polomijo: celo noč bodo lovili in nič ujeli. Tako je bilo tudi takrat, ko je Jezus Petru rekel naj odrine na globoko in tam vrže mreže. Tudi sami se morda večkrat spomnimo dogodkov, ko smo bili ranjeni, kajti življenje nam od časa do časa postreže z ljudmi, dogodki in situacijami, ki nas pribijejo k tlom in se jih spominjamo z določeno grenkobo in žalostjo. In ne pomaga nam nič drugega, kakor da se s tem sprijaznimo in zadeve sprejmemo takšne kot so.
V takih trenutkih tesnobe in žalosti se zdi, da je tudi Bog nekje daleč. Učenci so bili na čolnu sami, tako razočarani, da niso opazili, da se jim je Jezus približal. Bil je z njimi, a ga niso uspeli prepoznati. Samo tisti, ki se je v času hoje za Jezusom čutil ljubljenega in je bil v globokem odnosu s svojim učiteljem, je prepoznal Jezusa. Zato je tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, rekel Petru: »Gospod je.« Vemo, da je to bil apostol Janez, ker v evangeliju pogostokrat samega sebe opredeli z besedami »učenec, ki ga je Jezus ljubil«.
Čeprav so se apostoli celo noč trudili, da bi kaj ulovili, nimajo nič za jesti, nič, s čimer bi potešili tudi svojo duhovno lakoto. Skratka, njihovo življenje je brez pravega smisla. Šele, ko se tega zavedamo, ko si to priznamo, se lahko prepustimo Bogu, ki bo zapolnil našo praznino, potešil naše želje in pričakovanja.
Peter je vedno nekje zadaj s svojo pametjo. Nikoli takoj ne prepozna, kaj se v resnico dogaja. On rabi svoj čas. Ko se zaveda dane situacije, se je takoj pripravljen vreči v vodo, v isto vodo, v kateri se je zaradi strahu že potapljal. Ta voda namreč predstavlja smrt, kraj, ki ga lahko potegne v globino. Tudi tokrat je Peter usmeril svoj pogled na Jezusa in je takoj hotel priti k njemu. Kako se je hotel vreči v vodo? Ne gol oziroma v kopalkah, kot to naredimo, ko gremo plavat, ampak oblečen. Zato si je opasal vrhnje oblačilo. Peter se je naenkrat zavedal svoje golote, pred njim je bila ponovno preteklost, še vedno ni pozabil, da je zatajil svojega učitelja in tega se je sramoval. Tako kot Adam po grehu, je tudi Peter skušal svojo duhovno goloto zakriti s »figovim listom«, s svojo laneno tuniko. Takšno je bilo običajno oblačilo moških, zelo nerodno za plavanje, kar bo kmalu zamenjal z oblačilom usmiljenja, tako kot je Adam ob izhodu iz raja dobil oblačilo iz kože, ki mu ga je naredil Bog.
Tako kot takrat, ko so na Jezusov ukaz odrinili na globoko, je tudi tokrat bila mreža polna velikih rib. Bilo jih je 153 in se mreža ni strgala. To je lepa simbolika za Cerkev: tudi takrat, ko nas je zelo veliko skupaj, vsak s svojimi interesi in potrebami, se mreža, Cerkev, ki je razširjena po vsem svetu, ne pretrga. Zaradi Jezusa, ki nas povezuje, smo sposobni ostati skupaj. On je tisti, ki tako kot učencem, tudi nam pripravi hrano, on nas krepi v trenutkih razočaranja in nezadovoljstva, on nas zdravi in nam daje moč s svojim usmiljenjem. Tako imamo lahko vsak dan predokus tega, kar nas čaka v nebesih.
Po skupnem kosilu sledi nekaj posebnega, kar je povezano z odnosom med Jezusom in Petrom. Njegova trojna zatajitev učitelja bo popravljena s trojno izpovedjo ljubezni. Vsi bi pričakovali, da bo Jezus Petra oštel, a se kaj takega ne zgodi. Jezus ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot tile?« Jezus ga je spraševal po tisti vrhunski, popolni ljubezni, ko si za drugega sposoben iti v smrt, če je to potrebno. Takšen je pomen grškega glagola »agapao«. Peter odgovori: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad!« On uporabi izraz »phileo«, kar pomeni »mislim, da te imam rad«. Tudi drugič Jezus vpraša Petra enako in Peter odgovori enako kot prej. Tretje vprašanje pa je drugačno: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad!« Tokrat Jezus uporabi Petrov izraz in mu želi povedati: »Peter, to, kar zdaj čutiš do mene je dovolj za nov začetek. Ob svojem času boš že dojel, kaj pomeni biti sposoben dati življenje za drugega!«
Apostol Janez je Jezusov zadnji odgovor razložil takole: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hodi za menoj!«
Peter se je ob Jezusovem tretjem vprašanju užalostil, kajti sedaj še ni bil sposoben pokazati večje ljubezni do svojega učitelja. Jezus nič ne izsiljuje; to, kar je Peter sposoben narediti ta trenutek je dovolj, da ga bo lahko postavil za prvega papeža. Dovolj bo to, da se bo Peter ponovno odzval na klic: »Hodi za menoj!« Pred njim bo sicer dolg proces rasti v veri, vendar nič ni treba prehitevati. Rane, ki se pri Petru še niso zacelile, so imele svoj pomen. Tudi za vsakega od nas je za začetek dovolj ljubezen, ki jo premoremo ta trenutek. Ob pravem času bomo sposobni narediti več, morda tudi dati življenje za svojega učitelja.
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedeljska meditacija Velikonočni čas