3. postna nedelja

Leto C, 19. marca, 2022

Kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja

Ko je Mojzes ubil Egipčana se je to izvedelo in je zato moral pobegniti v puščavo, kjer je blodil in iskal primeren kraj, kamor bi se skril in si rešil življenje. V midijanski deželi je našel zavetje pri duhovniku Jitru, poročil se je z eno od njegovih hčera in se prepustil mirnemu pastirskemu življenju brez nekih pretresov. Takšno je življenje mnogih faranov, s katerim se srečujem, a to je le videz, zunanja fasada. Mimogrede slišim o stresu, skrbeh, boleznih in težavah mnogih. Tudi Mojzesovo življenje je bilo le navidezno mirno, saj je pogosto premišljeval o svoji judovski rodovini in njihovem življenju v razmerah egiptovskega suženjstva. To njegovo razmišljanje je prekinil ognjeni grm, ki ni hotel zgoreti in Mojzes se je približal ognjenim plamenom, da bi ugotovil, kaj se v resnici dogaja. Vemo, kako ognjeni plameni simbolizirajo nekaj, kar nas notranje mori in nas žre, da ne moremo spati. Določena stiska in preizkušnja je kot ogenj in nismo pomirjeni, dokler ne vidimo rešitve svojega problema. Mojzes se ni ustrašil, ni skušal pobegniti, ampak se je približal gorečemu grmu in v svoji notranjosti je zaznal bližino Boga, ki mu je govoril, naj si sezuje sandale, kajti kraj, kjer stoji, je sveta zemlja. To, kar Mojzesa žge kot ogenj, to kar mu ne da spati, čeprav je na zunaj v mirnem okolju, je sveta zemlja Božje bližine in navzočnosti. Prav tam, kjer Mojzesa peče kot ogenj, ki noče dogoreti, tam je Bog navzoč, tam je blizu, tam je sveta zemlja. Pred skrivnostjo Boga, ki je navzoč v vsakem od nas, si je treba sezuti sandale. Podobno si je treba sezuti čevlje z nog pred sveto zemljo drugega človeka. Sveta zemlja je pogosto tam, kjer nas nekaj muči, teži, nam ne da spati. Tam je Bog najbolj navzoč, tam nam je najbližje.

Kako se je Bog razodel Mojzesu? »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Abraham, Izak, Jakob niso izmišljene osebe, ampak konkretni ljudje, ki so živeli po veri v Boga. Mojzesu ni govoril Bog, ki je nekje v oblakih, ga ne vidiš in ne čutiš, ampak ga je nagovarjal Bog, ki je navzoč v življenju konkretnih ljudi, navzoč je v življenju naših staršev, dedkov in babic. Ta Bog je sredi naše zgodovine, navzoč v življenju slehernega človeka. Mi ne verujemo v neko teorijo, v logična sklepanja, kajti vera je življenje, ki ga prepoznavamo v ljudeh, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vera je torej znotraj našega življenja, je del nas, je način, kako razmišljamo, govorimo in delamo. Torej smo vsi del Božjega načrta, vsi smo povabljeni, da soustvarjamo, da smo Božji sodelavci.

Bog je Mojzesa povabil, da se vrne v Egipt. Prehod iz suženjstva v svobodo ne sme biti neko nasilno dejanje, ampak je povezano s povabilom k sodelovanju. Mojzes ne bo delal nekaj na svojo roko, zato ga je strah naloge, ki mu je zaupana. Boji se in želi imeti potrditev, da ga res Bog pošilja. In Bog mu razodene svoje ime: »Jaz sem, ki sem!« Bog ni samo Bog človeške zgodovine, ampak preprosto je. On je vedno navzoč. Kaj to pomeni?

Kako naj danes razumemo božji odgovor »Jaz sem, ki sem!« Bog bi sodobnemu Mojzesu danes odgovoril približno takole: »Tu imaš številko mojega mobitela. Če kaj rabiš, lahko pokličeš!« Ko ne najdeš rešitev, pokličeš prijatelja, sodelavca, izvedenca, strokovnjaka za določeno področje. Ne zapreš se vase, ne zbežiš pred problemom, ampak iščeš odgovore na različnih mestih. Ko si poklical vse možne številke in še vedno nisi zadovoljen, pa poklekneš in rečeš: »Ljubi Jezus, pokaži mi rešitev! Razsvetli me! Nočem trmasto vztrajati pri svojem, ampak iščem rešitev, ki bo v skladu s tvojim načrtom! Pripravljen sem iti nazaj k tistim, ki sem jih zapustil, če je takšna tvoja volja!«

Branko Balažic SDB