24. nedelja med letom

10. septembra, 2022

Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu

Predstavljajmo si Mojzesa, ki je 40 dni na gori Sinaj, kjer bo prejel 10 Božjih zapovedi. Ko sta obe tabli napisani, mu Bog reče: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« »Bog je sodnik, ki strogo gleda pod prste vsakemu in komaj čaka, da se maščuje! Kje je njegovo usmiljenje, o katerem so mi govorili starši in župnik pri verouku? Takega Boga ne potrebujem!« tako se odzove vsakdo, ki se sreča z osebnim trpljenjem, izgubo ljubljene osebe, tragično usodo nedolžnih, ki jih nek psihopat postreli na šoli, ali vase zaljubljeni predsednik, ki sproži vojno. Takšno razmišljanje me ne vodi do pravega, smiselnega zaključka.

Poskusimo drugače: Bog razkrije Mojzesu svoj namen, kot da hoče njegovo privolitev. On je vendar postavljen za posrednika med Bogom in ljudstvom. »Pusti, da se vname moja jeza!« Ta stavek je izrečen ravno zato, da bi Mojzes Boga prosil, naj tega ne stori in bi tako pokazal, da je volja Boga odrešenje in ne pogubljenje. To kar so Izraelci storili v času Mojzesove odsotnosti, namreč, da so si naredili zlato tele in zavrgli pravega Boga, je zares v nebo vpijoči greh. Res so si zaslužili veliko kazen. Zato Bog pričakuje od Mojzesa, da se bo zavzel za svoj narod, da bo prosil za Božje usmiljenje, kajti šele grešnik, ki prepozna in zavrne lastno zlo, Bogu dopusti, da mu odpusti in ga preoblikuje. Mojzes se odzove: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu … Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu!’«

Mojzesova prošnja je usmerjena na Gospodovo zvestobo in milosti, kajti začeto delo odrešenja mora biti izpolnjeno. Če bi Bog pokončal ljudstvo, bi to lahko razumeli, da je šibak in nima moči, da bi izpolnil svoj načrt. Bog tega ne more dopustiti, saj je on tisti, ki odrešuje, osvobaja od greha in daje življenje. Mojzes ni le zaskrbljen za usodo ljudstva, ampak tudi za dobro ime Boga. Želi namreč, da se v odrešenju ljudstva pokaže resničnost Boga. Zato prosi, naj Bog v zvestobi nadaljuje svojo zgodovino odrešenja in odpusti ljudstvu. Ne navaja opravičil za grehe in ne zaslug, ampak se sklicuje na Gospodovo zastonjskost. Gre za svobodnega Boga, ki je popolna ljubezen, ki ne neha iskati tistega, ki se je oddaljil, ki vedno ostaja zvest samemu sebi in daje grešniku možnost, da se vrne in z odpuščanjem postane tudi sam pravičen in zmožen zvestobe. Mojzes Boga prosi, naj se pokaže kot močnejši tudi od greha in smrti.

Z molitvijo, ki želi to, kar želi Bog, Mojzes vedno globlje vstopa v zavest Gospoda in v njegovo usmiljenje ter postane tudi sam zmožen ljubezni, vse do popolne podaritve samega sebe.

Mojzes je most, je posrednik med ljudstvom in Bogom. On je na sredi. Ne gleda na svoje ljudi kot na možnost za kariero. Ni povzpetnik. Je posrednik za svoje ljudi, ki jih vodi iz Egipta v obljubljeno deželo. On stoji za svojo zgodovino, za svoje ljudstvo in za Boga, ki ga je poklical. Je most. Kako lep zgled za vse pastirje, ki morajo biti mostovi. Pastirji so mostovi med ljudstvom, ki mu pripadajo, in Bogom, ki mu pripadajo po poklicanosti. Tak je Mojzes. »Odpusti jim grehe, Gospod, kajti če jim ti ne odpustiš, potem izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal. Ne želim delati kariere s svojim ljudstvom.«

Mojzes nas spodbuja k molitvi, da molimo za svet, v katerem se zgodi toliko krivic in nepravilnosti, toda ta svet, kljub vsem svojim slabostim, vedno pripada Bogu. Vsi pripadamo Bogu, najslabši grešniki, najzlobnejši ljudje, najbolj pokvarjeni podjetniki. Vsi smo Božji otroci.

Branko Balažic SDB