2. postna nedelja

Leto C, 12. marca, 2022

Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!

Poskušajmo se postaviti za pet ali celo več tisoč let v preteklost, ko je bil očak Abram v Uru na Kaldejskem, v severni Mezopotamiji, ob levem pritoku Evfrata. Mesto je bilo bogato gospodarsko, in versko središče. Neko noč bi na pol v sanjah slišali skrivnosten glas: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal!« Rečeno bolj preprosto v sodobni govorici: »Poslovi se od mesta, kjer te vsi poznajo kot premožnega, vplivnega moža in pojdi v neznano!« Kako bi se odzvali na takšno nesmiselno ponudbo? Verjetno bi od ogorčenja zavpili: »Saj nisem nor! Zakaj bi se odpovedal ugodju, ki sem si ga prigaral s trdim delom?« Tudi Abram je tako razmišljal, kajti obljuba, ki jo je prejel, je bila tako nerealna, tako nemogoča in človeško neizvedljiva, da mu je moral Bog priskočiti na pomoč z znamenjem, kakršno so zvezde na nebu: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti! Tako bo s tvojim potomstvom!« Vsako noč, ko bo na tem, da obupa, naj pogleda v zvezdnato nebo in se spomni, kaj mu je Gospod obljubil! Ko je Božja beseda enkrat izrečena, je ni mogoče izbrisati. Pride z namenom in išče golo vero tistega, ki mu je bila namenjena. Poklicani pa mora narediti prvi korak: sprejeti Besedo in storiti, kar se od njega zahteva in šele potem bo prišlo do njene izpolnitve. Brez sodelovanja človeka Beseda ne more postati meso. V sebi sicer nosi vso moč, ki je potrebna za to, da se izpolni. a vendar potrebuje človekov pristanek.

Ta človekov »da« pa ni enostaven. Povezan je s »slačenjem« in »izpuščanjem« vsega starega, dobro utirjenega, zanesljivega. Pot vere nikoli ni lahka, ker nas vodi preko mnogih puščav in obdobij čakanja brez odgovora. Pripravljeni moramo biti na veliko padcev in preoblikovanj. Abram je sicer šel, kakor mu je naročil Gospod, vendar ga je na poti čakalo veliko preizkušenj in odpovedi: njegova žena Sara je bila nerodovitna in ko so prispeli v Egipt je Saro faraonu predstavil kot svojo sestro, da si je na tak način ohranil življenje. Na svoji poti v obljubljeno deželo je Abram postal silno bogat z živino, srebrom in zlatom, a tudi njegov bratranec je bil izredno bogat, nista več mogla živeti skupaj in sta se razšla. Abram je bil prisiljen sprejeti številne preobrazbe, ko je moral zapustiti vse, kar se mu je zdelo človeško sprejemljivo in logično in to tako intenzivno, da je dobil celo spremembo svojega imena. Bog ga je preimenoval v Abrahama. Za prebivalce Bližnjega vzhoda ima ime izredno velik pomen, zato človek, ki zapusti staro mišljenje in zmore sprejeti Božjo izbiro kot novo poslanstvo, prejme tudi novo identiteto, novo ime, novo življenje.

Abraham nam je torej dan za zgled, kako je treba verovati, kajti tudi mi smo del odrešenjske zgodovine, ki se je s tem starodavnim očakom začela. To je bil zares nov začetek, kar priznavajo tri verstva, ki izpovedujejo vero v enega Boga, judovstvo, krščanstvo in islam. Vse tri verske izpovedi imajo Abrahama za začetnika odrešenjske zgodovine, ker vse tri kličejo nase Božji blagoslov tako, da se sklicujejo na Abrahama, ki ga je Bog blagoslovil. V ozadju je bila namreč velika obljuba, ki se nanaša na vse človeštvo. Gre za grešno človeštvo, ki ga je Bog med graditvijo babilonskega stolpa moral kaznovati in po Abrahamu bo prišel nov blagoslov za judovski narod in vse človeštvo.

Kdaj smo mi deležni tega blagoslova in zares okušamo sadove odrešenja? Izpolnjen mora biti osnovni pogoj: Božja beseda in človekova vera se morata srečati. Vsak posameznik mora prepoznati Božji klic, izreči mora svoj »da« in potem se odrešenjski proces nadaljuje. Preteklost nam ponuja številne zglede, ki so kakor zvezde na nebu, kakor dokaz, da je to, kar čutimo v svoji veri, možno in uresničljivo. Vsi veliki ljudje preteklosti so verjeli tej Besedi tudi takrat, ko je niso čutili, ko ni bilo odgovora in vendar so dočakali njeno izpolnitev. Naj bo zato odslej vsak naš pogled v nebo kot spomin na velike obljube, ki nam jih Sveti Duh šepeče in polaga v srce. Nekatere te obljube sežejo daleč nazaj v našo preteklost, nekatere se uresničujejo sproti, mnoge pa se nanašajo na našo prihodnost. Ta bo rodila množico dobrih del, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.

Branko Balažic SDB