Kaj pomaga človeku ves njegov trud
Pridigar je starozavezni svetopisemski pisatelj, ki z veliko neposrednostjo in občutljivostjo sproža življenjska vprašanja brez nekega leporečja. Kakšen pravi, da je ta pisatelj po svoji naravi velik pesimist, ker pred bralca postavlja ves nesmisel, ki ga lahko življenje sproži. Pozoren bralec pa v njem vidi velikega iskalca in neustrašnega ljubitelja življenja, ki kritično opazuje iz neke oddaljenosti in zato slika našo realnost z vsemi lepotami in tegobami. V njegovi knjigi večkrat zasledimo stavek: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«
Kdo je nečimrn človek? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je nečimrn nekdo, »ki si prizadeva vzbuditi občudovanje, pozornost,« ali pa gre za nekaj, kar je »ničvredno, ničevo«. Etimološko naj bi bilo to nekaj, »kar ničemur ne služi,« kar ni »ničemur koristno«. Slovenska beseda je izpeljana iz latinske »vanitas«, vendar gre pri hebrejski besedi »hebel« za »paro, pih, hlap ali sapo«. V psalmu 144 beremo: »Človek je podoben pihljaju vetra, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine!« Gre torej za nekaj, kar je izjemno krhko in kratkotrajno, kar spominja na minljivost, prehodnost, na nekaj, kar ta trenutek še je in ga že v naslednjem trenutku ni več.
Ena od temeljnih človeških izkušenj je, da je se zaveda lastne negotovosti, minljivosti, nezadržnega odtekanja časa in stvari. Takšno je pogostokrat tudi naše stanje vere, ko verujemo v obstoj Boga in v njegovo sodbo, vendar pa nam še ni jasno razodeto, kaj in kako bo z našim bivanjem po smrti. Največ, kar lahko pričakujemo kot povračilo za dobro, ki smo ga storili, je dolgo življenje in številno potomstvo. Istočasno pa vsakdo odkrije, da se te stvari na enak način dogajajo tako brezbožnim kot pravičnim.
Danes večina ne pozna izraz nečimrnost, ker smo bolj vajeni govoriti o absurdu ali popolnem nesmislu. Prerok Izaija je to človekovo stanje opisal z naslednjo primerjavo: »Vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospodov dih pihne vanjo; zares, ljudstvo je trava« (Iz 40,6-7). Ob tem stavku je marsikdo zbegan, rešuje ga samo vera v Boga in ljubezen do življenja, da ne obupa.
Kdor ne veruje se pogosto znajde v Pridigarjevi koži. Življenje se mu zdi nesmiselno, zato smo po vojni imeli gledališče absurda, ki je zelo cvetelo nekaj desetletij in je bilo odsev neke kulture in eksistencialne filozofije, kar sta najbolj zaznamovala Beckett in Ionesco. Nekateri filozofi in pisatelji pa so se znašli še v slabšem položaju in govorijo o »gnusu« do stvari. V Sartrovem romanu Gnus beremo, da so stvari odveč, da so neznosne. V umetnosti vidimo deformirane stvari, predmete, ki so ohlapni, ure, ki visijo kot salame. To se imenuje »surrealizem«, toda bolj kot preseganje, je zavračanje resničnosti. Vse zaudarja po gnilobi, razpadanju. Opustitev ideje o nebesih gotovo življenja na zemlji ni naredila bolj svobodnega in srečnega!
Kje kristjani vidimo pravi odgovor na vprašanje o človekovi minljivosti in ranljivosti? V odpovedi želji, da smo gospodarji. Smo samo skrbniki vsega dobrega in lepega, kar je Bog ustvaril. Vse, kar imamo je dar in se moramo temu primerno obnašati.
Nekega slavnega športnika so nekoč vprašali, kaj bi si bil želel, da bi mu nekdo povedal, ko je začel svojo profesionalno športno kariero. Odgovoril je: »Želim si, da bi mi bil kdo povedal, da ko enkrat dosežeš vrhunec, tam ni nič posebnega.« Veliko ciljev postane praznih, ko smo jih enkrat dosegli. Nekaj pa drži kot pribito: naše življenje je zanesljivo, ni nekaj praznega, ker je Bog hotel, da smo in da smo tukaj, kjer smo!
Branko Balažic SDB Leto C