Ne bom jih uničil zaradi teh desetih
V času očaka Abrahama sta Sodoma in Gomora bili dve zelo razviti sosednji mesti ob Mrtvem morju, kjer si za užitek dobil vse, kar ti srce poželi. Izraz »sodomit« se prvotno nanaša na ime prebivalcev Sodome, danes pa se izraz uporablja za ljudi, ki se prepuščajo različnim oblikam perverznosti in se izraz uporablja še prav posebej za moške homoseksualce.
V Sodomi je živel Abrahamov nečak Lot s svojo družino, ki pa ni bil dovolj močan, da bi kaj naredil za spreobrnitev mesta. Čisto drugače je o teh mestih razmišljal Abraham, ki mu ni bilo vseeno, kako ljudje tam živijo. Ko je vpitje o grehih doseglo Boga, je ta sklenil, da mesti pokonča. Abraham je molil k Bogu oziroma se je spustil v pogajanje z njim, da bi rešil vsaj deset pravičnih, vendar v obeh mestih skupaj ni bilo niti deset ljudi, ki bi živeli po Božji postavi. Abraham je dosegel, da se je pred pogubo rešila Lotova družina, vendar ne vsi. Lotova žena na begu iz mesta ni upoštevala Božje zahteve in se je zaradi prevelike radovednosti obrnila, da bi videla goreče mesto. V tistem hipu se je spremenila v solni steber. Zato je prišel v pregovor stavek, da možje svojim tečnim ženam rečejo: »Pojdi se solit!«
V zgodbi se je Abraham najprej postavil v vlogo priprošnjika. Bil je sočuten človek, poln iskrene ljubezni, občutljiv za bolečino, znal se je postaviti v kožo nekoga drugega in občutiti stisko. V svoji veliki vnemi, da bi rešil mesti, se je ponižal in sprejel vlogo posrednika pred Bogom: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?«
Abraham je zastopal stališče: če je mesto krivo, je prav obsoditi njegovo dejanje in mu naložiti kazen, vendar je nepravično kaznovati vse prebivalce. V ozadju je drugačno pojmovanje pravičnosti, kajti Božja pravičnost naj se ne omeji na kaznovanje krivih, kot to počnejo ljudje, ampak naj Bog odpusti in prek odpuščanja spreminja grešnika, ga spreobrača in odreši. Nedolžne in krivce ne smemo obravnavati na enak način.
Ko Gospod sprejme, da bo prizanesel mestu, če bo v njem našel petdeset pravičnih, se začne Abrahamova prošnja spuščati v globine Božjega usmiljenja. Abraham postopoma zmanjšuje število nedolžnih za rešitev mesta, ki se konča pri številu deset. Takšna je prava molitev: s prošnjo za rešitev drugih, se izraža želja po zveličanju. Gospod je bil pripravljen odpustiti, a mesto je ostalo zaprto v popolno zlo, brez vsakega števila nedolžnih, da bi se lahko spremenilo v dobro.
Papež Benedikt XVI. je ob razlagi te Abrahamove molitve dejal: »»Biti rešeni ne pomeni preprosto ubežati kazni, ampak osvoboditi se zla, ki prebiva v nas. Ni kazen tista, ki jo je treba odstraniti, ampak greh, zavrnitev Boga in ljubezni, ki že v sebi nosi kazen. Znotraj bolne realnosti mora biti klica dobrega, ki lahko ponovno ozdravi in da življenje.«
V Sodomi in Gomori ni bilo niti deset pravičnih. Nekaj stoletij kasneje bo Jeremija zapisal, da bi za rešitev Jeruzalema bil dovolj eden pravični, a ga ni bilo in Jeruzalem pade pod obleganje sovražnika. Zato v Novi zavezi Jezus sprejme to vlogo pravičnega. Sedaj imamo vedno vsaj enega pravičnega, ki je s svojo smrtjo na križu na svet prinesel odrešenje in posredoval za tiste, ki ne vedo, kaj delajo.
Branko Balažic SDB Leto C