Zapoved, ki ti jo dajem, zate ni pretežka in ni oddaljena
Mojzes nam bo danes govoril v Gospodovem imenu takole: “Ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč. Ni na nebu … Tudi ni ónkraj mórja … prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ”. To pomeni, da zapovedi niso nekaj, kar prejmemo od zunaj, kar nam je vsiljeno, kar je ukazano in smo dolžni izpolniti, ne da bi se sploh spraševali, če je to koristno ali ne. Zapovedi so od nekdaj položene v človekovo srce, so del njega, so povezane z načinom, kako smo kot ljudje: odgovorna bitja, ki se zavedajo samega sebe in so v nenehnem odnosu s svojim Stvarnikom in z drugimi ljudmi. Zapovedi izpolnjujem ne zato, ker je tako ukazano, ampak ker globoko v svojem srcu čutim, da je tako prav. To je seveda naporno, zato je normalno, da se v določenem času naveličamo, nehamo iskati, kaj je prav in začnemo živeti po svoje. Podobni smo farizejem in pismoukom, ki se v določenem trenutku niso več spraševali kaj je prav in kaj narobe, ampak so preprosto začeli učiti: »Tako moraš narediti, ker tako piše v postavi. Če delaš drugače, nisi pravi jud!« In potem se zgodi, da se začnemo držati pravil kot pijanec plota. Ne sprašujemo se več, zakaj je prav tako in ne drugače, kar pa postane nevarno. Predpis je zaradi človeka in ne človek zaradi predpisa. Če mi zapovedi pomagajo, da bolje poznam samega sebe, da sem odprt za bližnjega in za Boga, je to dobro. Nevarno pa je, da se z izpolnjevanjem pravil začnem povzdigovati nad druge in si začnem domišljati, da sem boljši od drugih, bolj pravičen, bolj resnicoljuben, bolj radodaren, da sem nadčlovek, mali bog.
»Beseda je v tvojem srcu, da jo lahko izpolniš!« nas uči očak Mojzes. Božja beseda je položena v nas, kajti Sveto pismo ni roman, ampak knjiga, ki razlaga pravila življenja. Žal se nam dogaja, da je naše srce podobno puščavi. Zanemarili smo ga, nehamo ga poslušati in zato ne razumemo ne sebe, ne drugih ljudi in še najmanj Boga, svojega Stvarnika.
Kot otrok se spominjam, da sem v cerkvah iskal Boga na starodavnih veličastnih oltarjih, na stenskih poslikavah in v barvnih oknih, skozi katere so se igrali sončni žarki. Ko sem o tem doma pripovedoval, mi je mati dala roko na srce in mi rekla: »Tukaj ga išči in poslušaj!«
Stara zgodba pripoveduje, da je bogataš vprašal modreca, kje bi lahko našel srečo. Modri mož je odgovoril, da se sreča nahaja tam, kjer se dotikata nebo in zemlja. Bogataš se je odpravil na pot, prehodil je širne planjave, se vzpenjal na hribe in plezal čez gore, se peljal čez morja …, toda črta, kjer se stikata zemlja in nebo, se je vedno bolj oddaljevala. Ko je obhodil zemljo, se je spet vrnil na izhodišče, ne da bi našel, kar je iskal. Tedaj mu je modrec dejal: »Tisti kraj, kjer se srečujeta nebo in zemlja je človeško srce.«
Naš veliki pisatelj Ivan Cankar je bil sam velik iskalec resnice, a iskal jo je s srcem, ki ni hladno kot kamen, ampak je živo, čuteče, zelo občutljivo in se večkrat razjoče. Tako je zapisal: »Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi … Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved.« Zapovedi so zapisane v tvojem srcu, poslušaj ga in živi tako, kot ti zapoveduje tvoje srce!
Branko Balažic SDB Leto C