Življenje je lepo, a se bojim!
Vsakdo od nas lahko reče, da je pristanišče, s katerega je krenil, ostalo v megli, da o njem ne more reči nič trdnega. Vsi pa se zavedamo, da smo na barki, ki nekam pljuje, a marsikdo ne ve natančno, kam je namenjen. Barka je že davno krenila na pot, naše življenje se je začelo pred toliko in toliko leti. Dobesedno smo bili vrženi na to barko in sedaj se je treba soočiti z vsem dogajanjem. Nikogar nismo niti vprašali, če smo dobrodošli, če nas sprejmejo. Ta svet, v katerem je veliko nasilja, nerazumevanja in bolečine, ima prosti sedež tudi zame, če to sprejmem ali ne. Barka je samo ena in si zato ne morem izbirati s kom bi želel biti.
Takšna so dejstva. In vendar v svojem srcu nisem miren. Rad bi prepoznal glas, ki me je priklical v življenje, rad bi bolje poznal kraj, s katerega sem krenil. Če ne vem, od kod prihajam, kje in kakšen je bil začetek mojega potovanja, sem kot izgubljen, tujec, nekdo, ki nima doma.
V evangeliju smo slišali, kako je Jezus rekel učencem: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove!« Ni jim rekel: »Pošljem vas!«, ampak »Pošiljam vas!« To pomeni, da jih je poslal večkrat, da se poslanstvo, na katero jih je poslal, še nadaljuje, še ni končano. In ta, ki tudi danes pošilja, je tudi sam bil prvi poslan. On najbolj pozna pristanišče iz katerega je barka krenila in zato najbolje ve, kam nas pošilja po dva in dva, da na poti ne bi omagali, da bi vedno bili drug drugemu v oporo. V življenju nismo nikoli izolirani, nikoli nismo sami, vedno smo drug z drugim. To je v skladu z našo človeško naravo, ker smo socialna bitja, ker drug brez drugega ne moremo preživeti oziroma dostojno živeti kot ljudje. To pomeni, da moje odločitve niso nikoli samo moje. Vedno puščajo za seboj posledice, ki jih čutijo vsi, s katerimi živimo.
Barka je samo ena. Na potovanju nisem nikoli sam. Tisti, ki je z mano lahko govori v moje dobro. Moje besede in dejanja so verodostojna, ker vse, kar sem, delim z drugimi. Skupnost ni nekaj, kar si zgradimo naknadno, ampak se začne s samim vstopom v življenje. Vedno nekomu pripadamo. Nikoli ne pripadamo samo sebi. Tudi Jezus se je tega zavedal, zato je sebe vedno povezoval z Očetom.
Kakšni se rodimo? Zelo nebogljeni, nesposobni govoriti, nesposobni zahtevati pravice, ki nam pripadajo. Smo kot jagnjeta med volkovi. Svet v katerem smo, lahko naredi iz nas kar koli. Na potovanju smo brez prave moči proti različnim oblikam neurij.
Kljub številnim tveganjem nas Jezus ne neha izbirati in pošiljati na pot oznanjevanja: »V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem in jim govorite: ‘Približalo se vam je Božje kraljestvo.’ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na ulice in recite: ‘Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar vedite, da se je približalo Božje kraljestvo.’« Jezusov učenec ne sme postati volk, zato se mora naučiti sprejemati ranljivost ovce in bežati pred volkovi.
Kako naj gremo na pot? Jezus je učencem naročil: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal!« S seboj ne smemo nositi svoje preteklosti, ki je podobna težkim kamnom, ki smo jih naložili v nahrbtnik. Težka prtljaga je znamenje nepripravljenosti iti na pot in tudi znamenje, da ne zaupamo tistemu, ki nas pošilja. Pravega oznanjevalca bodo že nahranili in mu nudili vse, kar potrebuje za dostojno življenje. Našo mamo bo že nadomestil kdo drug, da nam ne bo nič manjkalo.
Hiša predstavlja življenje. Tako nas potovanje vodi v hiše drugih ljudi, da do neke mere posežemo v njihovo življenje. Vstopati moramo zelo dostojno in previdno samo tam, kjer nam dovolijo, kjer so odprti za Boga in njegov mir. Kjer nismo zaželeni, se moramo umakniti, kajti ljubezen ni nikoli nasilna.
V vsaki hiši moramo sprejeti to, kar imajo. V vsakem odnosu, v vsakem domu lahko prejmemo samo to, kar imajo na razpolago. Zato ne smemo biti izbirčni in nepošteni. Ne smemo zahtevati nekaj, kar nimajo. Bolnika je treba ozdraviti in ga ne umoriti s svojim izsiljevanjem.
Jezus ni bil povsod sprejet in tudi mi ne smemo pričakovati, da nas bodo povsod pričakovali z odprtimi rokami. To ni kakšna drama, ampak normalen način življenja. Srečali se bomo z različnimi stranpotmi in kraji, s katerih je bolje zbežati. Če hočemo preživeti, smo prisiljeni to storiti. Zato so nas na teološki fakulteti učili, da je treba imeti pastoralno modrost. Dane okoliščine je treba spoznati in presoditi, kaj je dobro narediti: vztrajati ali se umakniti in počakati na boljšo priložnost; zahtevati maksimum ali se sprijazniti z majhnimi koraki, ker je vsak človek skrivnost zase.
Če bomo pri oznanjevanju, h kateremu smo vsi poklicani, dovolj preudarni, bo naše veselje povezano z Jezusovim zagotovilom: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih!«
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C, 4. julija, 2025