Ozirali se bodo nanj, ki so ga prebodli
»Ozirali se bodo name, na tistega, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem!« je zapisal starozavezni prerok Zaharija in vnaprej napovedal, kaj se bo zgodilo z Jezusom. Ljudje smo zelo čudni, pogostokrat preveč kritični in vrednost določene osebe prepoznamo šele po njeni smrti, ko se zavedamo, da nam nekaj bistvenega manjka. Žalovanje je dolg zdravilen proces, zato ga je Jezus vključil v blagre, ko pravi: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi!« Blagrovani ali blaženi žalosti ne podležejo, ampak se žalostijo in jočejo v sebi. Puščavski očetje ali prvi menihi so žalovanje razlagali kot notranjo bolečino, ki odpira za odnos z Gospodom in bližnjim in tako pride do ozdravljenja notranjih ran.
Žalostni smo, ko nam umre ljubljena oseba, na katero smo se zelo navezali in žalostni smo, ko vidimo neznosno trpljenje kakšnega človeka. Takrat marsikdo globoko v srcu prosi, da bi ga Bog vzel k sebi in ga na tak način rešil. Empatija ali postaviti se v kožo nekoga drugega, je način, kako smo z drugim čustveno tako povezani, da sami do neke mere trpimo z njim.
Papež Frančišek se je ob razlagi blagrov spraševal: »Ali lahko ljubimo na hladen način? Se lahko ljubi iz dolžnosti? Seveda ne. Imamo žalostne, ki jih je treba potolažiti, a včasih imamo tudi tiste, ki tolažijo, in jih je treba užalostiti, jih prebuditi, ker imajo kamnito srce in so se odvadili jokati, prebuditi moramo ljudi, ki ne čutijo sočutja z bolečino drugih.« Žalovanje je dolg proces, kajti srca mnogih so kamnita in mora priti do določenega pretresa, pomanjkanja, luknje, da se zavemo, da je z nami nekaj narobe.
Papež Frančišek pa izpostavlja še drug pomen blagra žalosti: jok zaradi greha. Žalostni smo lahko zaradi razočaranja, ker se naši načrti niso izpolnili; morda smo se za kakšno stvar prehitro odločili in utrpeli finančno izgubo. Ta žalost je povezana s človekovim osebnim ponosom, nemočjo in ugledom pred drugimi. Čisto nekaj drugega pa je jok, ki je povezan s hudobijo, ko si drugemu namerno povzročil nekaj slabega, ko si ranil ljubljeno osebo, ko si opustil nekaj dobrega, s čimer bi bližnjemu pomagal. Jočemo tudi takrat, ko se zavedamo, kaj vse smo od Boga prejeli, a smo njegovo ljubezen zavračali, se prepuščali grešnim razvadam ali celo Boga zavrgli. Spomnimo se apostola Petra, ki je pri zadnji večerji Jezusu zagotavljal, da je pripravljen zanj umreti, čez nekaj ur pa ga je trikrat zatajil. Ko je ponovno zagledal Jezusa, se je zjokal. Ta jok je bil povezan s pravim žalovanjem. Njegovo srce je bilo sedaj drugačno. Čisto nekaj drugega se je zgodilo z Judom Iškarjotom, ki ni sprejel svoje zmote in se je ubil. Ni bil odprt za Boga, kajti greha nisi sposoben sam prepoznati. Bog ti naklanja posebno milost, da se prepoznaš kot grešnik in stopiš na pot ozdravljenja.
Eden prvih menihov, Efrem Sirski, pravi, da je obraz, ki je umit s solzami, neizrekljivo lep. Psihologi in psihoterapevti pravijo, da se moraš izjokati in ne smeš predolgo zadrževati bolečine v sebi. Jok je povezan s kesanjem, s človekovo potrtostjo, s spoznanjem, da si nemočen in ranljiv. Zato nas Jezus vabi, da v svoji žalosti ne ostanemo sami, da pridemo k njemu, da v roke vzamemo Sveto pismo in si preberemo kakšen odlomek, ki je povezan s tolažbo in Božjim usmiljenjem. Božja beseda zdravi, ker je živa in vedno učinkovita.
Branko Balažic SDB Leto C