Veseli se vseh dobrot, ki ti jih je Bog dal v tej deželi
Ob žetvi so Kanaanci slavili praznik v čast Baalu, bogu plodnosti. Izraelci pa so bili poučeni, da se morajo za vse dobrote, zlasti pa za lepo deželo, zahvaljevati svojemu Bogu. Ob zahvali za poljske pridelke so se spominjali velikih Božjih del v zgodovini izvoljenega naroda. Osrednji dogodek te izpovedi vere je seveda rešitev iz egiptovske sužnosti. Pri narodih Bližnjega vzhoda je zgodovinski spomin zelo pomemben, ker je zgodovina določenega naroda učiteljica novih rodov. Preden smo dobili pisne dokumente se si pomembne dogodke pripovedovali, spoštovali so tradicijo in se učili tudi iz napak svojih prednikov. V peti Mojzesovi knjigi je zato večkrat ponovljeno, kako je Gospod reševal svoje ljudstvo in jih vedno znova opominjal, naj ne pozabijo, kaj je zanje naredil: »Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in s čudeži.«
Postni čas je pomembno obdobje cerkvenega leta, ko je še prav posebej v ospredju zgodovinski spomin. Ne smemo izgubiti izpred oči dogodkov, ki so bili povezani z določenim trpljenjem, stisko, nerazumevanjem in nesmislom. Taki trenutki so vedno povabilo k razmišljanju in preverjanju. Če hočemo biti zadovoljni in srečni, se je treba večkrat ustaviti in preveriti, kje smo na svoji poti. Dar razločevanja si ne pridobimo enkrat za zmeraj, ampak se moramo stalno truditi in si nabirati izkušnje duhovnega gledanja in ločevanja med dobrim in slabim, koristnim in škodljivim, krepostjo in grehom. Nismo narejeni po tekočem traku in zato nismo v nobeno stvar prisiljeni. Ko se rodimo, smo podobni prazni tabli, na katero je mogoče pisati, vendar ne poznamo še vsebine, ki bo napisana. Na tablo bomo zapisali marsikaj in mnogo stavkov bomo tudi izbrisali, ker bomo spoznali, da so nepomembni in jih je zato dobro odstraniti, sicer ne bo dovolj prostora za razmišljanja in dogodke, ki so zares pomembni in morajo ostati kot smerokaz za kasnejše rodove.
Jezus je bil, tako kot vsak drug človek, na začetku svojega javnega delovanja pred pomembno odločitvijo: kaj bo izbral kot glavno vodilo svojega učenja in katere stvari bo izločil. Hudobni duh ga je postavil pred tri skušnjave oziroma preizkušnje.
Prva skušnjava je bila povezana s požrešnostjo, ki je pogubila Adama, ker je jedel prepovedano hrano, Jezus pa je novi Adam, ki je zmagal, ker se je odpovedal običajni hrani in postavil v ospredje nebeški kruh ali Božjo besedo.
V drugi skušnjavi hudobni duh pokaže Jezusu različna kraljestva, kot je bilo rimsko in perzijsko, vendar je v ozadju s prevaro pridobljena nadvlada hudobnega duha nad svetom. Jezus bo hudobnega duha premagal s svojo pokorščino nebeškemu Očetu, s trpljenjem in z zmago nad smrtjo.
V zadnji skušnjavi je hudobni duh spremenil taktiko in Jezusa preizkušal v njegovi Božji moči. Jezus pa je ostal zvest samemu sebe, da ni samo Bog, ampak tudi človek, zato je hotel ostati pokoren svojemu Očetu in se kot človek spoprijeti z vsemi težavami tega sveta. Jezus se je spustil v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga.
Postni čas tudi nas vabi, da se ustavimo, da gremo v puščavo, globoko v samega sebe, v svoje srce, kjer najlažje preverimo prehojeno pot in si zastavimo nove cilje. Vemo, da je človekovo srce najstrožji sodnik, ki ne prenese nobenega sprenevedanja, zato je sedaj čas, da odstranimo pustne maske, se posujemo s pepelom preprostosti in skromnosti ter se prepoznamo takšni kot smo v resnici: nepopolni, grešni, potrebni pomoči, da si zastavimo prihodnost, ki bo dosegljiva in hkrati krepostna.
Branko Balažic SDB
Leto C Postni čas