Šola trpljenja in preizkušenj
V življenju se srečujemo z različnimi obdobji, ki predstavljajo prehod iz enega obdobja v drugega in jih navadno spremljajo različne oblike šolanja in rasti. Eno od njih lahko imenujemo »šola trpljenja«. To šolo je težko opredeliti s časovnim obdobjem, ker nanjo nismo nikoli dovolj pripravljeni, vedno nas preseneti in nikoli ne vemo, kako dolgo bo trajala. Nihče pa se ji ne more izogniti ali jo »prešpricati«, ker se zgodi tam, kjer si in se ne moreš nikamor skriti. Marsikdo pravi, da je ta šola nepotrebna in zapravljanje časa, vendar je edini pravi sistem izobraževanja, ki nam pomaga duhovno napredovati. Teden, ki je pred nami – imenujemo ga veliki teden – je podoben taki šoli, ki nas prisili, da svoje življenje vzamemo v pretres in čas trpljenja, bolečine in odzivanja na vse, kar je neprijetno, jasno opredelimo in šele takrat postane zares naš čas.
V prvem berilu nam je prerok Izaija govoril, kako se je počutil kot učenec: »Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal krepiti omagujoče, zgodaj mi zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci!« Jezus je naš učitelj, ki nam vsak dan odpira uho, da ga poslušamo in se učimo biti služabniki, kar pomeni, da smo sposobni sprejeti trpljenje, ponižanje, zavračanje in težke trenutke, ki so neizogibni. Vendar je Jezus tak učitelj, ki učenca ne pusti samega, ampak ga nenehno spremlja, ker sam dobro ve, da biti učenec ni vedno lahko in zato je treba imeti ob sebi nekoga, ki te podpira in na katerega se lahko zaneseš. Apostol Pavel nam je v drugem berilu govoril, da je bil Jezus tudi učenec: »Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.« Njemu ni bilo potrebno biti učenec, ker je Bog, vendar se je zavestno odločil, da nam pokaže, kako postanemo takšni učenci, ki so pripravljeni s svojim učiteljem iti do konca. Zato smemo reči, da trpljenje ni samo nekaj, kar se nam zgodi, ampak je priložnost za zahvaljevanje, kajti v trpljenju in preizkušnjah zorimo v svojem odnosu do Boga in ga skušamo čim bolj posnemati. V trpljenju je namreč naše zaupanje v Boga postavljeno na preizkušnjo. Tudi Jezus je na križu čutil, da je osamljen, da je Oče nekje daleč, nedosegljiv. Trpljenje je namreč vedno osebno in ga ni mogoče primerjati s trpljenjem koga drugega. Zato mi ne preostane nič drugega kot to, da se prepustim Bogu, se izročim v njegove roke in popolnoma zaupam.
Jezus je na križu dopolnil to, kar se je začelo že en dan prej pri zadnji večerji. On se je že popolnoma daroval, ko je vzel v roke kruh in rekel: »To je moje telo.« Največja težava je namreč vztrajati v trpljenju, ki te je zadelo in ne pobegniti. Ko je Jezus izročil v daritev samega sebe, je Juda Iškarjot pobegnil iz dvorane zadnje večerje. Mislil je, da se bo na tak način izognil trpljenju in je z izdajo svoje trpljenje preložil na Jezusa. In kaj se je zgodilo? Nihče se ne more izogniti trpljenju, slejkoprej te doseže na tak ali drugačen način. Juda si je sam dal zanko okrog vratu in se obesil.
Zakaj se bojimo trpljenja? Čutimo ga kot nekaj, kar se zoperstavlja življenju, nam jemlje dragoceni čas in energijo. Ko je bil Jezus v Betaniji v hiši Simona Gobavca je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja, strla je posodico in olje izlila na Jezusovo glavo. Nekateri navzoči so se pritoževali: »Čemu ta potrata? To bi namreč lahko dobro prodali in dali ubogim.« Jezus jim je odvrnil: »Uboge imate vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila: vnaprej mi je pomazilila telo za pogreb.« Pred trpečim človekom se je treba skloniti in se mu zahvaliti, da je v svoji preizkušnji močan in zaupa v Božje usmiljenje.
V trpljenju prepoznamo človeka, kajti to je trenutek, ko se soočamo z resnico. V težkih trenutkih se pokažemo takšni kot smo v resnici. V trpljenju spoznaš prijatelja, kajti takrat se vsi, ki so s teboj, ko imajo od tebe kakšno korist, umaknejo in te zapustijo.
Kako naj se obnašamo pred trpljenjem? Eni se soočajo s svojo tragiko tako, da potegnejo meč, kot je to storil Peter na Oljski gori. Obstajajo tudi taki, ki so prisiljeni, da ti pomagajo. Tak je bil Simon iz Cirene, ki je čutil, da trpljenje ni njegovo, zato se je hotel umakniti. Kakšen je podoben Jožefu iz Arimateje, ki ob trpljenju drugega postane pogumen in gre prosit zakonito oblast, da bi dovolili truplo dostojno pokopati. Zato lahko rečemo, da določeno trpljenje večkrat sproži skrito ljubezen, ki se razlije kot mogočna reka in začne celiti rane. Tako se uresničijo Jezusove besede: »Če pšenično seme ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo. Ko pa umrje, obrodi obilo sadu!« Zato moramo biti hvaležni za določeno trpljenje, ki nas prečisti in naredi sposobne obroditi bogate sadove.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Postni čas