POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Leto B, 3. maja, 2024

Vas sem imenoval prijatelje

Čeprav je naša družba v kulturnem in socialnem smislu najbolj razvita, so naši osebni odnosi še vedno na ravni nekdanjih plemen: vedno iščemo svoj interes in povezana delamo na podlagi koristi. Večina razmišlja takole: »Kako mi bo to koristilo, koliko bom zaslužil?« V tukaj prijateljstvo ni nobena izjema: drugega si skušamo pridobiti zaradi koristi, pa čeprav dobro vemo, da takšno prijateljstvo ne traja dolgo. Drugega se znebim, ko od njega nimam več nobene koristi.

Prijateljstvo simbolično predstavlja mnoge naše povezave, kajti prijateljstvo ne pomeni enakost, ni fotokopija, dve osebi ne moreta biti enaki med seboj. Prijateljstva so različna, ker gre za različne oblike medsebojnih odnosov. Jezus je izbral nekaj oseb za svoje učence, s katerimi je bil zelo zaupan. In med njimi je izbral tri, s katerimi je bil še bolj zaupen in so bili z njim v ključnih trenutkih. Prav apostol Janez, ki je napisal današnji evangeljski odlomek, se je zavedal, da ga je Gospod ljubil na poseben način in je smel večkrat sloneti na njegovih prsih, kar pomeni, da mu je Jezus zaupal stvari, ki so mu bile najbolj pri srcu. Tako vidimo, da je tudi Jezus v skupini učencev imel kar tri stopnje prijateljstva.

Naši medsebojni odnosi so tako različni zaradi različni omejitev. Prav omejitve so tiste, ki postavljajo merila našega obnašanja, kako daleč spustimo določeno osebo. Meje, na katere naletimo so lahko zelo težke in zato se v določenem trenutku umaknemo.

Jezusov govor o prijateljstvu je nadaljevanje govora o trti in mladikah, kar smo poslušali preteklo nedeljo. Ko Jezus govori o prijateljstvu, govori o odnosih. Mladike postanejo prijatelji. In meje prijateljstva postavlja zapoved ljubezni. Ta zapoved je osnovni kriterij za preverjanje naših medosebnih odnosov. V vseh odnosih moramo videti razliko med biti služabnik in biti prijatelj. Nekateri se vse svoje življenje obnašajo kot služabniki in nikoli ne pridejo do ljubezni. Kot služabnik se obnašaš, ker je drugi močnejši od tebe, služabnik si lahko v odnosu do partnerja, do navideznega prijatelja, služabnik si lahko v odnosu do družbe, v kateri živiš.

Kdo je služabnik? Vsakdo, ki se boji, da bo izgubil službo in zato dopusti, da ga izkoriščajo; tisti, ki meni, da nima pravice do ljubezni in se zadovolji z drobtinicami, ki padajo z gospodarjeve mize. Služabnik se prilizuje svojemu gospodarju, pa čeprav bi najraje pobegnil. Služabnik se boji, da bo kaznovan, zato se nikoli ne počuti svobodnega. Če smo bolj natančni, lahko rečemo, da smo v svojih odnosih velikokrat podobni služabnikom in tako se počutimo tudi v svojem odnosu z Bogom.

In kdo je prijatelj? Tisti, ki ne gleda na uro in zato nas njegov prihod preseneti. Ko pride, nič ne računa in se ne trudi, da bi se nam prikupil. S prijateljem hodiš v korak, ne da bi bil v to prisiljen. Prijatelja smeta hoditi po različnih poteh, a se na koncu vedno srečata, se nasmehneta in si rečeta: »Si v redu. Lepo je, da sva spet skupaj.« Ko si s prijateljem se ne bojiš biti to, kar si.

Ko Jezus govori o prijateljstvu, pred apostoli razgrne svoj recept ljubezni, ki je v tem, da si za drugega sposoben dati življenje. V katerih odnosih smo to sposobni narediti? Če nimamo odgovora, še nismo resnično ljubili. Zato Jezus vse zgradi na besedi »kakor«: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« Mi bi radi svojo ljubezen merili in primerjali, radi bi poravnali račune, skušamo ljubiti tako kot nas ljubijo drugi. In tako se znajdemo v procesu, ki je destruktiven, uničevalen, zgolj egoističen »daj-dam«, »ti meni, jaz tebi«. Prava ljubezen je zunaj sleherne primerjave, kajti oba morava gledati, da ljubiva tako kot ljubi Jezus, torej tako, da si sposoben za drugega dati življenje.

Ta način ljubezni je temelj oznanjevanja evangelija: na prvem mestu niso izbrane besede, ampak način, kako se ljubimo med seboj. Ni pomembno, kaj govorimo, ko oznanjamo, ampak kako to oznanilo živimo. To, kar spreobrača, je najprej odnos in šele potem stopijo v ospredje besede. Zato Jezus najprej reče apostolom: »To vam naročam, da se ljubite med seboj!« In potem jih pošlje oznanjat.

Župnik Branko Balažic SDB