Jezus vstopi ne da bi se prej najavil!
Vsi se trudimo, da bi se pred drugimi pokazali v najboljši luči. Tisti, ki jih poznamo, naj bi nas imeli v spominu kot uspešneže, zmagovalce, ljudi, ki so vedno v top formi. Ko kdo pozvoni na hišna vrata, skozi opazovalno luknjico na vratih najprej pogledamo, kdo je in če je v hiši vse v najlepšem redu, človeka spustimo naprej. Ko smo bolni, slabo razpoloženi, v solzah, ne želimo nikogar srečati. Če bi Simonova tašča bila pri vratih in bi skozi luknjico gledala, kdo je na vratih, Jezusa gotovo ne bi spustila čez prag. Njegova tašča je ležala, ker je bila vročična in verjetno tudi Simon ni vedel, da je v postelji, sicer bi rekel Jezusu: »Jezus, oprosti, sedaj ni pravi trenutek, pridi kasneje!« Jezus nima nobenih pomislekov: on vedno pride nenajavljen. Zanj naše bolezni in ranljivost niso nobena ovira, da ne bi vstopil.
O čem nam je govoril današnji evangelij?
Jezus je bil sobotni dan v shodnici pri molitvi. Ko je prišel ven se je takoj napotil v Simonovo in Andrejevo hišo. Pri sveti maši nas duhovnik odslovi z vzklikom: »Pojdite v miru!« Mi odgovorimo: »Bogu hvala!« Kakšen otrok reče: »Komaj sem čakal, da je konec te dolgočasne zadeve!« Odrasli smo bolj obzirni in pravimo: »Za en teden smo opravili!« Jezusova odločitev, da se je takoj napotil v Simonovo in Andrejevo hišo, ima drugačno sporočilo: po molitvi je treba to, kar smo zaznali za potrebno, spremeniti v konkretno dejanje. Maša se nadaljuje v srečevanju z ljudmi, kjer moramo pokazati, da nam ni vseeno, kako živijo. Kar smo slišali je treba spremeniti v dobra dela.
Pet ljudi – Jezus, Simon, Andrej in bratranca Jakob in Janez – so vstopili v hišo, ki je bila najbrž v neredu, če je bila Simonova tašča v postelji. Iz pripovedi ni mogoče sklepati, da je bila v hiši še kakšna druga oseba ženskega spola. Kot otrok sem spomnim, če je bila mama bolna in v postelji več dni skupaj, se je v hiši naenkrat vse ustavilo: oče je bil v službi, otroci smo se morali znajti vsak po svoje. Povsod je vladal velik nered.
Ko so vstopili v hišo, sta se Simon in Andrej takoj obrnila na Jezusa in mu povedala, da je taščo bolna in zato ni vse na svojem mestu. To pomeni, da Jezusu niso prej povedali, kako se počuti tašča in ga prosili, da bi jo ozdravil. Za njeno počutje je zvedel šele ob vstopu v hišo. Jezus je takoj pristopil k njej in jo je ozdravil. Takšno je njegovo običajno obnašanje: on se približa bolnim brez nekih zadržkov, jih dvigne iz njihove agonije in tako ponovno ovrednoti njihovo življenje.
Kaj se zgodi z ozdravljeno taščo? Ta se takoj spravi k delu in postreže goste. Po ozdravitvi smo takoj pripravljeni streči vsem, ki so nam v času bolezni naredili kakšno uslugo. Tako hočemo pokazati, da se je ozdravljenje res zgodilo, da smo spet polni življenja.
Evangelist Marko poroča, da se je vse mesto zbralo pred vrati Simona in Andreja. Tako je srečanje z Jezusom razkrilo številne bolezni, neozdravljive rane in zadržke meščanov. Naše ozdravljenje je lahko razlog, da se tudi drugi srečajo z Jezusom in mu razkrijejo svoje rane. Evangelist pa nam želi povedati še nekaj drugega: ozdravljenje, do katerega je prišlo še ni dovolj, da bi poznali Jezusa takšnega kot je v resnici. Treba bo iti za njim, treba ga bo še dolgo časa poslušati, da bodo apostoli in poslušalci spoznali, kdo je Jezus.
Jezus je ponoči zgodaj vstal in se odpravil na samoten kraj, da bi tam molil. Ko so ga Simon in njegovi tovariši našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo!« Iskali so zdravnika, tistega, ki lahko ozdravi sleherno bolezen. Simon je hotel zadržati Jezusa v domačem kraju, da bi lahko še naprej užival v njegovi bližini in občudoval njegove zdravilne sposobnosti. Jezus pa ga ni hotel pustiti v njegovem lagodju, zato jim je rekel: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« Ko smo doživeli čudež, nas lahko to hitro uspava. Treba je iti naprej in sprejeti Jezusa, ko bo visel na križu in bo vpil k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija