Govori glasneje, ker te ne slišim!
Kakšne posledice je pustila pandemija? Se spomnite, da so bile cerkve precej časa zaprte in marsikateri duhovnik je daroval sveto mašo v cerkvi sam, brez ministrantov, verniki so ga lahko spremljali preko FB in drugih elektronskih mrež. Potem je nastopil čas, ko so verniki lahko prihajali k obhajilu. Večina župnikov pravi, da ni bilo kakšnega navala. Zakaj pa bi hodili v cerkev, če je udobneje sedeti v naslonjaču in mašo spremljati ob skodelici kave ali s kozarcem rujnega. In tako je prišlo do velikega obrata: mnogi verniki so se spremenili v gledalce, ki mašo spremljajo od doma in jih ni več v cerkev. Marsikateri duhovnik je prepričan, da nam je korona pobrala večino vernikov, ne le tistih, ki smo jih pokopali, ampak predvsem tiste, ki so se iz vernikov, ki so bili sredi dogajanja s svojim petjem in molitvijo, spremenili v pasivne gledalce, ki spremljajo vso zadevo od daleč, ne da bi sami bili del tega dogajanja. Tako je liberalni družbi uspelo vernike oddaljiti od žive Cerkve in jih narediti za občasne obiskovalce, ki potrebujejo duhovnika za kakšen servis: umrlega sorodnika je treba pokopati, otroka krstiti, glede verouka pa ni več kake večje potrebe.
V kaj se je spremenilo sodobno krščanstvo, če nedelja ni več tisti dogodek, ki nas vedno znova poveže med seboj, nas naredi občutljive za bližnjega in tako osmisli naše življenje? Ko pri sveti maši poslušamo Božjo besedo, prinesemo na oltar sebe kot dar in prejmemo kruh večnega življenja, postajamo eno telo, del živega občestva, ki slavi Boga in se veseli srečanja z njim na nebeški gostiji. Ko smo pred ekranom ni tega živega kontakta z Bogom in smo daleč od njegovega kraljestva.
Vse, o čemer sem pravkar govoril, je povezano z evangelijem, ki smo ga danes poslušali. V shodnici je bil človek, ki je spremljal dogajanje bolj z razdalje. Ni imel kakšne želje, da bi se ga branje Božje besede in molitev dotaknila. Verjetno ni bil prvič v tej shodnici, ljudje so ga lahko večkrat videli pri bogoslužju in nihče ni mislil, da je s tem človekom kaj narobe. Bil je eden od mnogih, ki so vsako soboto iz navade, brez pravega prepričanja prihajali v shodnico. Tokrat je bil v shodnici Jezus, nad katerim so vsi strmeli, kajti govoril in učil je kot tisti, ki ima oblast in ne kakor pismouki. In ta Jezus je tega poslušalca vrgel s tira, kajti izkazalo se je, da to ni običajen vernik, ampak človek z nečistim duhom. Zato je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.«
Kako se pogostokrat obnašamo, ko pridemo v cerkev? Zmolimo običajne molitve, poslušamo Božjo besedo in vse gre mimo nas, ne da bi nas besede, ki smo jih slišale izzvale, da bi se zamislili in se vprašali: kaj je tisto, kar nočem slišati? Tudi v medosebnih odnosih se nam pogostokrat zgodi, da kakšno stvar preslišimo, ker ne dovolimo, da bi se odprle stare rane. Ko smo razočarani ali slabotni, opazujemo dogajanje bolj od daleč, da se nas ne bi dotaknilo, da nas ne bi prizadelo.
Nečisti duh, o katerem smo brali v evangeliju, je prizadetemu človeku prepovedoval, da bi se ga kdo dotaknil. V času pandemije se nismo smeli dotikati drug drugega, da se ne bi okužili. Ko se osamimo, ko nočemo imeti odnosov z drugimi, ker bi nas to spravilo v določeno krizo, se dogaja ista zadeva. Nečisti duh je zavpil: »Si nas prišel pokončat?« Danes se dogaja isto: nečisti duh marsikoga prepriča, da je bolje, da je pri maši pred ekranom, ker na tak način lahko vse slišiš, ne da bi kdo kaj pričakoval od tebe in seveda tudi v pušico ne bo treba vreči nobenega drobiža.
Nečisti duh ni želel, da bi se ga Jezus dotaknil, ker je dobro vedel, kdo je Jezus: »Sveti, od Boga.« S sodobnikom se dogaja isto: čim bolj poznamo Jezusa, toliko bolj se mnogi želijo od nas oddaljiti, ker jih Jezus preveč dobro pozna, ker jih njegova bližina spravlja v slabo voljo, ker v njegovi bližini zelo dobro vidijo, kaj so v svojem življenju naredili narobe, a svojega stanja ne bi radi spremenili. Ob Jezusu občutimo bolečino, zato je človek z nečistim duhom pred Jezusom trpel. Tak je začetek slehernega spreobrnjenja. Svoje stanje moraš občutiti kot bolečino, kot nekaj slabega in šele potem začneš iskati pomoč.
Božjo besedo ne moremo le občudovati, kot se to zgodi pred ekranom. Božjo besedo je treba živeti. Živimo jo lahko samo tako, da se nas ta beseda najprej dotakne, da se odpro naše rane, da začutimo bolečino. To kar nam duhovnik razlaga pri pridigo, ni le estetsko dobro pripravljen govor in še manj govornikova sposobnost, da zna tako govoriti, da ga poslušalci gledajo in občudujejo.
Zgodba pripoveduje, da je pariška katedrala Naše ljube gospe, imela zelo slavnega pridigarja. Ta je slišal govorice o velikih uspehih svetega Janeza Vianeja, arškega župnika. Ta pridigar se je odpravil v to majhno vasico. Janez Vianej je veliko slišal o tem pridigarju, zato ga je v vsej svoji skromnosti takole nagovoril: »Povedali so mi, da takrat, ko vi pridigate, verniki, ki se spovedujejo, zapustijo spovednico, da bi vas poslušali!« Slavni pridigar, ki se je dobro zavedal, koga ima pred seboj, je Janezu Vianeju odgovoril: »To je res, vendar, ko pa vi pridigate, verniki gredo v spovednice!« Slavni pridigar je namreč dobro vedel, da je pravi namen pridiganja, vabilo k spreobrnjenju, ne pa lep, estetsko dobro pripravljen govor.
Današnja božja beseda nam zastavlja vprašanje: Si pripravljen, da se te Bog dotakne? Si pripravljen postaviti pod vprašaj vse, kar si v bližnji ali daljni preteklosti mislil in delal? Če te želje ni, si samo gledalec in nič več.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija