Tančica ali mreža – dva načina življenja!
V starodavnih cerkvah najdemo različne upodobitve Jezusovega obličja in zato nas ne preseneti Jezusovo mrtvo telo, ki je ovito v belo tančico. Ko se prepustimo tej uprizoritvi nas hitro zaobjame mir, spokojnost, prikaz večnosti. Ta tančica predstavlja večnost, mir, ki je zmaga nad smrtjo.
Popolnoma drugačno podobo pa nam predstavlja mreža, ki jo uporabljajo v gladiatorskih igrah. Ko uspeš na nasprotnika vreči mrežo, si ga popolnoma razorožil, kajti iz nje se ne more več rešiti. To je drugačna zmaga, ki simbolično predstavlja našo človeškost: ko si omrežen se ne moreš več rešiti, zato potrebuješ nekoga, da te reši. Zato ima mreža danes zelo veliko pomenov: mrežo uporabljajo ribiči pri lovljenju rib; nogometašu mreža predstavlja gol, kamor mora spraviti žogo; mreža je tudi nekaj, v kar se zapleteš ali nekaj, kar ti pomaga vzpostaviti različne oblike odnosov, kot so to družbena omrežja; »web« nam pomaga razširiti svoje znanje, a pogostokrat predstavlja priložnost, ko lahko veliko svojega časa zapraviš za prazen nič. Tudi današnji evangeljski odlomek ima nekaj skupnega z mrežo, z dvoumnostjo ali negotovostjo našega življenja.
Jezus se sprehaja ob Galilejskem jezeru in pokliče prva dva učenca, ko mečeta mreže, druga dva učenca pa popravljata mreže. To pomeni, da je Jezus prva dva učenca povabil ponoči, ko ribiči nastavljajo mreže, druga dva učenca pa zjutraj, ko po končanem lovu ribiči pregledujejo svoje mreže. Torej je bil Jezus celo noč na preži, da pokliče prve učence.
Morje in noč sta dve pomembni okoliščini, ki prikličeta v ospredje določen strah: za Hebrejca je morje kraj smrt, kraj, kjer vedno tvegaš, da se lahko izgubiš. Noč pa predstavlja čas, ko je slaba vidljivost, ko te lahko kdo iznenada napade, torej čas, ko potrebuješ luč. Morje in tema sta torej dva trenutka, ko Jezus kliče: on nas kliče za seboj, ko se bojimo in ko v življenju nismo sposobni narediti naslednjega koraka. Jezus pride k nam v trenutku, ko moramo umiriti svoje srce in ko je treba razbistriti naš razum.
Prva dva učenca »mečeta mreže«, torej ribarita na način, kot to delajo še danes mnogi galilejski ribiči: svoje mreže namakajo blizu obale. Ti ribiči se bojijo velikih tveganj, zato ostajajo ob obali in se zadovoljijo s tem kar se bo slučajno ujelo v njihove mreže in bodo preživeli brez kakšnega tveganja.
Druga dva učenca urejata svoje mreže v smislu: zakrpajmo luknje do katerih je prišlo, kajti te mreže bodo še nekaj časa dobre. Ti ribiči si ne upajo priznati, da so s svojimi mrežami že dolgo za časom, a ne upajo tvegati, da bi si nabavili nove, bolj sodobne mreže in s tem povečali svoj ulov.
V ozadju sta dva načina življenja, na katera so se ti ribiči navadili in Jezus prihaja, da bi jih osvobodil njihove površnosti in prepričanosti, da imajo samo oni prav. Treba je zavreči, kar je staro in že davno preživelo ter se oprijeti nečesa novega. In srečanje z Jezusom je vedno izziv, kajti Jezus prinaša svobodo, novost, da bi nas iztrgal iz vsega tega, na kar smo se navadili, kar je postalo rutinsko ponavljanje, ko se ne zgodi nič novega.
V resnici ne gre za to, da bi morali zavreči vse, kar smo do sedaj delali, ampak da to, kar smo sposobni delati, kar je naš poklic, začnemo uresničevati drugače. Jezus ne kritizira Simona in Andreja in tudi nič ne očita Zebedejevima sinovoma. Vsi štirje so ribiči in to morajo tudi ostati. Jezus jim ne govori, da je z njihovim življenjem vse narobe, ampak jim hoče povedati, da bodo sedaj postali »ribiči ljudi«. Ostali bodo to, kar so bili do sedaj, vendar bodo odslej delali na novi način, z novim poslanstvom, v službi višjih idealov. Jezus ne uničuje tega, kar smo postali, ampak želi našemu življenju dati novo vrednost.
Učenci tega Jezusovega vabila niso razumeli, povabilo, naj hodijo za njim jim je ostalo v veliki meri zakrito. Jezusovo vabilo pa je bilo kljub temu dovolj privlačno, da so se podali na pot, da so se spustili v tveganje, pa čeprav niso vedeli, kaj jih v življenju čaka. Z Bogom je vedno tako: na začetku ni nikoli vse jasno, toda njegova besede nas pritegne in ogreje naše srce, da mu sledimo. Kdor ne upa tvegati, ne bo nikoli zapustil svojih dragih starih mrež, še vedno se bo tolažil s svojim ulovom, kar bo zgolj za preživetje, ostal bo bolj pri obali in ne bo upal odriniti na globoko. Je pač tako, da bodo nekateri še vedno popravljali svoje stare mreže, ki že nekaj časa niso več za pravo rabo. Vsakdo se mora odločiti sam.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom