Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji!
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prebrali en članek ali slišali kakšno opombo in ste bili čisto na tleh? Ko so pred nami znamenja smrti, kot je to bilo v času kovida, je težko razmišljati o vstajenju in večnem življenju. Ko se soočamo s številnimi krivicami, nepoštenostjo in trpimo zaradi velike izgube, mnogi izgubijo sleherno upanje in se zaprejo vase. Vidimo samo neizogibni konec in pred nami je samo velika tema.
Kje so vzroki za takšno nelagodno počutje, ko se večina težko pobere? Največkrat je kriva napačna vzgoja: govorili so nam, da moramo biti najboljši. Namesto, da bi nam rekli: potrudi se, da se boš malo izboljšal, so nam govorili, da moramo biti prvi, najboljši, vedno pohvaljeni. Živimo namreč v kulturi, ki nas že kot otroke sili, da tekmujemo, da ne popustimo. Naša dejanja so ocenjena, ne pa ovrednotena. Zato gledamo na drugega sumljivo, kot na nekoga, ki ga je treba uničiti, pa čeprav za to ni kakšne prave potrebe.
Tudi Jezusovi učenci so bili v podobnem položaju: ko jim je Jezus govoril o trpljenju, ki ga je čakalo v Jeruzalemu. Obnašali so se neprizadeto, niso bili sposobni sočustvovati z njim, ampak so se začeli pogovarjati, kdo je največji med njimi, kdo ima najboljše argumente, s katerimi bo prepričal druge. Na enak način potekajo žolčne razprave v parlamentu. Učenci so dobro slišali, kaj jim je Jezus govoril, a s svojimi mislimi so bili bolj spredaj, kajti ko vodja umre, se začne nova igra: Kdo ga bo zamenjal! Takšna so pravila, tako razmišlja sodobnik. Namesto, da bi razmišljal, kako bo izboljšal samega sebe, se trudi, kako bo uničil vse, ki so ovira na njegovi povzpetniški poti.
Tak način razmišljanja nima nič skupnega s trpljenjem: naš cilj je, da vzamemo v roki zastavo, vzkliknemo »Hurraaa!« in se spustimo v boj, ne meneč se, koliko bo žrtev. Jezus pa se pokaže pred učenci kot tisti, ki je poražen, ki pade in trpi, ki je izključen in ponižan. Jezus je nekdo, ki izgublja trdna tla pod nogami. Preden bo prispel v Jeruzalem se odloči, da bo okusil vse slabo, kar običajnega človeka lahko doleti: šele ko si sam popolnoma poražen, si sposoben dojeti vse, ki so padli in se niso sposobni dvigniti.
Ko to doživiš, pride do preobrata: drugi ni več tvoj sovražnik, ki ga moraš premagati, ampak ranjenec, prav tak kot si sam. Prav takrat, ko so se učenci prepirali med seboj, kdo je največji, kdo bo naslednik, Jezus vzame otroka, ga postavi mednje, ga objame in jim reče: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme!«
V čem je skrivnost uspeha v življenju: sprejeti dejstvo, da drugi ni moj nasprotnik, s katerim se moram boriti in ga uničiti, ampak enako ranljiva oseba kot sem sam. To najbolj občutimo v družini, ki je najboljši prostor za tekmovanje, kdo je najboljši. Premalo pa pomislimo, da smo v resnici najhujši nasprotniki sami sebe, ker hočemo biti več kot smo sposobni biti po svoji naravi. Radi bi živeli bolje kot je to sploh mogoče.
Če dobro pogledam ljudi, ki me obdajajo, če se osredotočim nase, ne vidim več pravih razlogov za tekmovanjem, ker okrog sebe in v sebi prepoznam nemočnega otroka, za katerega je treba poskrbeti.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija