Kdo je Jezus in kdo sem jaz?
V težkih trenutkih, ko nas kakšna stvar vrže s tira in smo na prepihu zaradi osebnih konfliktov in nerešenih vprašanj, se je treba ustaviti in najti odgovor na vprašanje: Kdo sem jaz? Kaj mi pomenijo osebe, ki me obdajajo? V takih situacijah privre na dan vse, kar smo skrivali, česar smo se sramovali in kar si nismo upali priznati. Opredelitev samega sebe in osebne identitete se ne zgodi čez noč, v ozadju je dolg proces prepoznavanja kaj me osrečuje in kaj me jezi, kaj gradi moje samospoštovanje in kaj me ponižuje.
Tudi Jezus je opažal pri sebi, da njegovo oznanjevanje ni vedno v skladu s pričakovanji. Kot človek se je soočali z enakimi problemi kot se srečuje vsakdo od nas. Zato si je zastavil vprašanje: »Kako me dojemajo moji poslušalci? Kaj meni množica, ki je podobna ovcam, ki slepo sledijo svojemu voditelju?« »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« je zastavil vprašanje svojim učencem. Taki trenutki so zelo delikatni, ker se je treba soočiti s porazi, nerazumevanjem ali celo napačno poklicno izbiro. Dokler se ne soočimo z vsem, kar smo in kar čutimo, bomo vztrajali na stališču, da z nami ni nič narobe, da se motijo drugi.
Na podlagi odgovorov, ki so jih učenci pripovedovali Jezusu, lahko sklepamo, da so ljudje jemali Jezusa zelo enostransko: nekateri so v njem videli novega Janeza Krstnika, pridigarja, človeka, ki s prstom kaže na napake, ki jih delamo. Tisti, ki so bolj poznali svetopisemske zgodbe, so v njem prepoznali preroka Elija, ki se je vrnil, da bo sprožil novo revolucijo in bo tokrat prepričal vladarja na področju Palestine, da se bo priklonil pred edinim pravim Bogom. Tisti, ki niso imeli nobenega stika s preteklostjo, pa so v njem prepoznali samo izjemnega, zelo nadarjenega človeka, novega preroka, ki je prisiljen, da govori tako, kot so mu ukazali.
Mnenja so samo mnenja, ki jih nihče ne jemlje preveč resno, a bolj pomembno je bilo vprašanje, ki je sledilo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To vprašanje je zelo osebno, naslovljeno na učence, ki so svojega učitelja poslušali in se od njega učili tri leta. Odgovor ne bo povezan z nekim mnenjem, ampak mora biti oseben in prepričljiv. Tudi od nas Jezus zahteva, da najdemo odgovor na vprašanja: »Za tabo je osem let verouka, birma, morda poroka, krsti tvojih otrok. Kaj ti pomenim v tvojem življenju? Bi bilo tvoje življenje drugačno, če me ne bi spoznal?« Učenci so ostali brez besed. Enako se verjetno počuti večina od nas, kajti osebni odgovor ni enostaven, ker si morda še nikoli nismo zastavili takih vprašanj. Morečo tišino je prekinil Peter: »Ti si Kristus!«
Peter je nekaj zaslutil in še sam se ni zavedal, kaj je rekel. V svojem srcu je zaznal, verjetno po razsvetljenju od zgoraj, da bi to lahko bil pravi odgovor na vse, kar je v času hoje za Jezusom, slišal, videl in doživel.
Priznajmo si, da se za idejami, ki jih delimo drug z drugim, vedno skriva podoba o Bogu, ki nam ugaja. Vsakdo si namreč ustvari neko svojo podobo o Bogu. V vsakem srcu se namreč skriva nek malik, podoba o Bogu, ki jo zagovarjamo in ne dovolimo, da bi kdo to našo podobo oskrunil.
Ko je Jezus govoril o trpljenju, ki ga čaka v Jeruzalemu, ga je Peter potegnil k sebi in mu začel braniti. Peter je v sebi nosil jasno podobo o Bogu, ki je mogočni zmagovalec in ima prostor pri sebi, kamor se bomo vsi preselili, ne da bi bilo treba iti skozi trpljenje in ponižanje. To ni bil Bog, o katerem nam govori Sveto pismo, ampak Petrov Bog. In takšen je tudi moj Bog, ki sem si ga ustvaril. Ta Bog navadno ni Bog, o katerem govorijo svetopisemski odlomki, ki jih poslušamo pri vsaki sveti maši.
Nalijmo si čistega vina: ko začnemo braniti svoje ideje o Bogu, ki smo si ga ustvarili, nehamo biti Jezusovi učenci. Tako kot Peter tudi sami ob problemih, ki jih nismo sposobni rešiti, predlagamo Jezusu, kako naj nam pomaga. Mi imamo rešitev in od njega pričakujemo, da reče »da« na naš program rešitve nastale situacije. Zato se ne smemo čuditi, kakšen odgovor je Jezus dal Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Jezus zahteva od Petra, da se vrne na začetek, da ponovno začne kot učenec, ki ni nikoli pred svojim učiteljem, ampak vedno za njim. Učenec mora hoditi po poti, ki mu jo predlaga učitelj, mora zaupati in slediti navodilom, kajti kot učenci se vedno učimo in upamo, da bomo nekoč lahko postali učitelji.
»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« Tako je Jezus opredeli vlogo učenca. To pomeni, da je treba svoje razloge, pričakovanja in svoje egoistične potrebe postaviti na stranski, da naredimo prostor evangeljski logiki. Vzeti križ na svoje rame pomeni, odpovedati se sebi in sprejeti težo, ki ti je naložena. Križ smo sposobni nositi, ko sprejmemo evangelij kot način svojega življenja. Tak je vsakodnevni križ, ki ga učenec mora sprejeti. Ko sprejmemo evangelij, najdemo polnost svojega življenja, kajti šele s to novo logiko pridemo do jasnega spoznanja, da življenje ni nekaj, do česar imamo pravico, ampak je dar. In ta dar zahteva, da ga delimo. Edino, kar lahko naredimo s svojim življenjem je, da ga delimo, da ga ne posedujemo, da ga izgubljamo. Polnost življenja začutimo, ko smo vse, kar smo in kar imamo, dali na tržnico in začnemo deliti. Ko se to zgodi, se nam naenkrat začne vse vračati, kajti trpljenje, bolečino, nerazumevanje in osamljenost čutimo, ko se ljubosumno oklepamo vsega, kar imamo. Ko svoje veselje in tragiko začnemo deliti, z vseh strani začnejo prihajati pozitivni odgovori in naenkrat smo olajšani in čutimo, da smo spet sredi življenja. Jezusov zadnji odgovor današnjega evangelija se zato glasi: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Župnik Branko Balažic, SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija