»Bodite močni, nikar se ne bojte!«
Ko izgubiš vse, ko si čisto na tleh, ti ostane samo še upanje, da tvoje bedno stanje ne bo trajalo dolgo, da se bodo vrnili nekdanji časi uspehov in zadovoljstva. Upanje je podobno zadnji rešilni bilki, ki se je oprimeš v prepričanju, da boš zlezel iz blata in se rešil. Kadar kljub vsem poskusom ni videti napredka počasi zamre tudi upanje in ti ne preostane drugega, kot da se prepustiš toku, ki te odnese. Tako se ne počutijo le redki posamezniki, ampak cele skupnosti, ki so izgubile svoj smisel in so se nehale boriti. Tudi prerok Izaija in ostanek izvoljenega naroda v babilonski sužnosti nista videla nobene prihodnosti pred seboj. Tako razmišlja človek, ki se zanaša samo nase in ne verjame v Boga. Prerok Izaija je dobil nalogo, da stopi pred ljudstvo in v Gospodovem imenu reče: »Bodite močni, nikar se ne bojte! V puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki!« Mračna in mrka pokrajina se bo spremenila v cvetoče in sončne poljane, ki se bodo bohotile v razkošju barv, vonjev in glasov. Vsem utrujenim je namenjen glasen klic in pogumen vzklik: odrešenje prihaja. Slepi, gluhi, hromi in nemi bodo oživeli kakor izsušena zemlja, ko priteče voda.
Izraelci so gotovo prisluhnili Izaiju, ki ni govoril o kakšni kazni, ravno nasprotno, govoril je lepi prihodnosti, ki naj bi bila časovno zelo blizu. In kako je lahko močan in se ne boji nekdo, ki ima upadlo in krhko srce, ki je v negotovi kulturi še bolj nestabilno? Pri Bogu je pomoči vedno dovolj in njegova Beseda ni nikoli prazna. Saj takrat, ko vse mine in se spreminja, Gospodova beseda ne mine. Če se zaradi dogodkov, ki so nas pretresli, čutimo izgubljene in se zdi, da je vsaka gotovost propadla, imamo v Bogu kompas, s katerim lahko najdemo smer, on nam ponuja sidro, da nas ne bo odnesel tok. In tukaj nam je ponujen zgled prerokov, torej tistih oseb, ki jih je Bog poklical, da bi govorile v njegovem imenu. Prerok najde veselje in moč v Gospodovi Besedi in medtem ko ljudje iščejo srečo na poteh, ki se pokažejo kot napačne, on oznanja resnično upanje, tisto, ki ne razočara, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Izaija nam govori, da Bog prihaja na pomoč posebno tistim, ki so zmedenega srca. Njegov prihod jih ojača, jih utrdi, jim podari pogum. Naše življenje, ki se je spremenilo v puščavo, ponovno zacveti. Z njegovo počjo lahko vedno začnemo od začetka. Kakšen lahko sicer protestira: »Tolikokrat sem ga polomil. Prevelik grešnik sem. Ne morem začeti od začetka!« To ni res. Vedno lahko začneš znova. Gospod te namreč vedno čaka. On je ob tebi. Rad te ima. Njegovo usmiljenje ne pozna meja. Dal ti bo moč začeti od začetka!
Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija