22. nedelja med letom

28. avgusta, 2021

Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo ukazujem

Stavek iz naslova je povezan z Mojzesovim zaključnim govorom, preden se je poslovil od izvoljenega naroda, kajti sam ni smel vstopiti v obljubljeno deželo. Kdor sliši le polovico stavka je upravičeno slabe volje, kajti živimo v družbi, kjer si lahko vsakdo prilagaja zakone v skladu s svojim prepričanjem in trenutnim počutjem. Mojzes je takole naročal srečnežem, ki bodo vstopili v deželo, ki so si jo v svoji fantaziji predstavljali kot deželo, kjer tečeta mleko in med: »Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo ukazujem in ničesar ji ne odvzemajte, da boste izpolnili zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem!« Zakonodaje ni postavil Mojzes, ampak Bog, zato imajo predpisi neko splošno veljavnost, ki se ne more spreminjati v skladu s trenutnim razpoloženjem posameznika ali določene skupine. Mojzes je poznal izraelski narod, ki se je stalno upiral in ga zavračal kot voditelja, zato je dobro vedel, da bo novi rod, ki je preživel tavanje po puščavi, potreboval novo zavezo, kajti ljudstvo je treba pripraviti na poslušnost Bogu, ki jih je vodil v svobodo in jih stalno reševal. Mojzes je imel tri zaključne govore, v katerih je ljudstvo opozoril, da morajo v obljubljeni deželi upoštevati štiri stvari: Božjo zvestobo, Božjo svetost, Božje blagoslove in Božja svarila. V prvem nagovoru je od izvoljenega naroda zahteval zvesto poslušnost Bogu, ki dosledno izpolnjuje zavezo in jim ostaja zvest. V drugi pridigi se je osredotočil na splošne in specifične pogoje, ki so zbrani v desetih zapovedih in posledično v pravilih, ki urejajo češčenje, daritve, praznične dneve, gospodarstvo, lastnino, življenje v družini in širši skupnosti. V tretjem govoru pa se je osredotočil na blagoslove. Ti so obljubljeni tistim, ki bodo poslušni, s prekletstvom in bednim življenjem pa je zagroženo tistim, ki se bodo oddaljili od Gospoda.

Eno je teorija, drugo pa praksa. Judje so namreč največji zapovedi, ki je ena, edina in najvišja – zapovedi do Boga, do bližnjega in do samega sebe –, hitro dodali toliko določil – in to vse z gorečo željo, da bi tisto zapoved čim bolje izpolnjevali -, da se je potem glavna stvar popolnoma izgubila med vsemi dopolnili in popravki. Tako so mnogi zapadli v farizejsko malenkostnost in zaradi osredotočenosti na posamezna drevesa, niso več videli gozda.

Ali je danes kaj drugače? Čisto nič. Tudi mi stalno postavljamo nova pravila zase in za svoje bližnje. V ozadju pa ni vedno namen, da bi izpolnili zapoved ljubezni. Mojzesa zato naroča vsakemu od nas: »Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem in ničesar ji ne odvzemajte, da boste izpolnili zapovedi Gospoda, svojega Boga!«

Branko Balažic SDB