To, kar nekaj velja, je notranja lepota
Bral sem zgodbo nekega italijanskega duhovnika, ki se je znašel na oddelku za lepotno kirurgijo, v temni sprejemni sobi, ki je bila polna oseb, ki so čakale na lepotni poseg. Med pacienti je bila tudi mlada redovna sestra, nekoliko prestrašena in nemirna, ko je skupaj z drugimi čakala na svojo dozo, ki jo bo pomladila. Takšna situacija je zelo provokativna, če se spomnimo, kako je Jezus velikokrat govoril, na se prava lepota skriva v človekovi notranjosti.
Obsedenost s svojim zunanjim izgledom ni le karakteristika moderne dobe, ampak predstavlja slabost človeštva, ki ni sposobno znotraj sebe najti pravega središča in smo zato postali sužnji javnega mnenja, sodb, pogledov in sprejetosti na socialni lestvici. Če smo dosledni, lahko rečemo, da tudi versko obnašanje odslikava pozunanjenost in pričakovanja družbe, ki te sili, da se prilagodiš, če hočeš, da te sprejmejo in občudujejo. Zato danes nekaj veljaš, če se ukvarjaš z jogo in sodobnimi oblikami meditacije, ne pa z nedeljskim obiskom svete maše, ki je za večino že od nekdaj dolgočasna. Moderne verske skupnosti navadno povežejo ljudi med seboj, vendar ne z nadnaravnim, za kar so poklicane, ampak bolj v smislu, da človeku operejo možgane, ga zmedejo in mu ne dajo dihati. Določeni verski obredi postanejo demonski do te mere, da ti vzamejo sposobnost iti vase in poskrbeti za svojo notranjost. Vse se namreč konča pri velikem šovu in zunanjem blišču.
Ni slučajno, da Sveto pismo pri opisovanju človeka pogosto uporablja izraz »srce«. Človek je predvsem srce, torej kraj, kjer se srečujejo njegove misli, čustva in občutki. Človeka opredeljujemo z besedo »svoboda«, kajti sposoben je odločiti se za dobro ali slabo in biti odgovoren. Ko si preveč pozoren na to, kaj govorijo drugi, nisi več svoboden. Postati odvisen od mnenja drugih je prijetno, zato je moderno, da se prepustiš kakšnemu guruju ali trenerju, ki te vodi in misli namesto tebe. Pridejo pa trenutki, ko ti korak zastane in si prisiljen najti odgovor na vprašanje: Kam me to vodi? Kaj želim narediti iz svojega življenja?
Človek je predvsem »srce«, nekdo, ki je sposoben razločevati med dobrim in slabim ter čuti odgovornost za vse, kar se pojavi v njegovem srcu. Samo tisti, ki se zaveda dogajanja v svojem srcu in je sposoben to svoje stanje ubesediti, je zares svoboden. Biti obremenjen z mnenjem okolice nas oddaljuje od bistvenega, od nas samih.
Danes nam je evangelist Marko govoril o Jezusovem prerekanju s farizeji in pismouki, ki so ga vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Jezus jim je odgovoril: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene!’« V ozadju je velika skušnjava, da se prepustim razmišljanju, da sem jaz tisti, ki se moram držati določenih pravil, da bom vreden Božjega kruha. In tako postanem odvisen od mnenja drugih, ki me opazujejo in mi postavljajo pogoje, kako se moram obnašati, da bom smel pristopiti k mizi Božjega kruha.
Jezus razmišlja drugače: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Niso pomembne čiste roke, ampak čisto srce. Kakšno je to srce s človeškimi očmi ne moremo zaznati. To vesta samo Bog in jaz. Samo jaz lahko vidim, kaj se skriva v mojem srcu. Zato kruh, ki ga bom prejel pri obhajilu, ni nagrada za moje obnašanje, ampak popoln dar. Zato pristopajmo k obhajilu z vso ponižnostjo in se ne sprašujmo, če smo si prej umili roke. Pomembno je to, kar se skriva v srcu.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija