Zrcalo mojih želja in hrepenenj: povej mi stvari, ki mi ugajajo!
Sokratovega učenca, filozofa Aristipa so zelo kritizirali, ker je padel na kolena pred tiranom Dionizijem. Ta se je opravičeval, da ni njegova krivda, če ima Dionizij svoja ušesa v nogah. S tem je želel povedati, da mnogim ljudem ni mar za resnico, ker raje slišijo to, kar jim ugaja. Politika je postala umetnost, kako najti besede, ki jih večina želi slišati. Ni pomembno, če so te besede resnične ali zlagane, če se bodo uresničile, ali bomo zelo hitro nanje pozabili. Takšne so pač predvolilne obljube, ko kandidati obljubljajo raj na zemlji, ko pa nastopijo svoj mandat, je navadno slabše kot je bilo prej.
Svet pravljic nam govori o kraljici, ki je spraševala ogledalo: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je vsej?« Ogledalo je odgovorilo: »Najlepša v deželi, kraljica ste vi.« Od časa do časa pa nas realnost razočara in nam razkrije podobo, ki nas razžalosti. Tako je ogledalo čez nekaj časa dalo drugačen odgovor: »Najlepši, kraljica, vi ste pri nas, Sneguljčica pa tisočkrat lepša je od vas.« Realnost je včasih zelo trda. Marsikdo si sicer zatiska oči in to noče priznati, toda slej ko prej pridejo trenutki, ki nas vržejo s tira in se ni mogoče več pobrati. Tudi Jezusovi učenci so po Jezusove govoru o kruhu življenja obstali kot pribiti in so enoglasno dejali: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Mnogo učencev je takrat odšlo in niso več hodili z njim.
Zakaj so bile Jezusove besede trde, neprijetne za večino poslušalcev? So besede, ki dajo življenju pravo smer in vrednost. To so besede, ki jih navdihuje Sveti Duh. Obstajajo pa tudi besede, ki potešijo samo naša mesena pričakovanja in nasitijo le naše čute. Duh je tisti, ki nasiti našo notranjost in osmisli naše življenje, da je avtentično, da smo zadovoljni pred samim seboj in pred Bogom. Telo predstavlja tisti del nas, ki je ranljiv, v nenehnih potrebah in minljiv.
Zato smemo govoriti o dveh načinih življenja: eno je povezano z besedami, ki nam dajo čutiti, da smo živi, zato nas stalno postavljajo pred preizkušnje, ki nas ranijo, a nas hkrati zdravijo in nakazujejo pravo smer naše rasti. Drugi način pa je povezan z nenehnim iskanjem užitkov drugega za drugim, iskanjem besed, ki nam ugajajo in olepšujejo našo samopodobo, nas potrjujejo, a nas zavajajo. Ta način nas ne poteši, temveč vedno bolj poglablja našo notranjo praznino in smo iz dneva v dan bolj nezadovoljni. Samo besede, ki jih navdihuje Duh, nas nasitijo in notranje pomirijo, da smo zadovoljni z vsem, kar smo in kar imamo. Apostol Peter je ugotovil, da ima samo Jezus prave besede, ki jih lahko posredujemo drugim, ko dovolimo, da v nas prebiva Božji duh.
Kaj se nam dogaja v ljubezni? V začetku je srce vroče in vse besede so tako sladke, da bi jih radi ohranili za zmeraj. Čez čas pa se pojavijo problemi, odnosi se krhajo, v ozadju je veliko nerazumevanja in nezaupanja, zdi se nam, da smo začeli izgubljati samega sebe, kajti pričakovanja sogovornika so nevzdržna. Radi bi se vrnili na začetek, kot se to zgodi na potovanju, ko imamo občutek, da smo se izgubili in je pot, po kateri se vozimo vedno bolj slaba. Tudi Jezusovi učenci so se hoteli vrniti na začetek, preveč so bili pod vplivom čustev in mesenih besed, ki nam dajejo nek trenutno zadovoljiv odgovor. Ta se nam zdi lep, pa čeprav ne verjamemo, da je zares pravi, ker nas zavaja, da se dobro počutimo, da bo izbira pametna.
Ko se v odnosu do Jezus vračamo nazaj, imamo občutek, da bomo s tem bolj zadovoljni. Zdi se nam, da je to pravilno, pa čeprav bomo zelo daleč od prave ljubezni. Zares ljubimo tedaj, ko smo sposobni vztrajati v težkih okoliščinah, sicer bomo v osebnih odnosih pristali na ničli. Tudi v odnosu z Jezusom pridejo trenutki, ko je težko vztrajati in bi kot učenci želeli Jezusa zapustiti. Zanimivo je tudi to, da v takih trenutkih izgubimo povezavo z zgodovinskim spominom in se ne sprašujemo, koliko časa smo biti v tem odnosu, koliko lepega smo slišali in doživeli. Odločitev je težka: ali z Jezusom nadaljevati pot v Jeruzalem, kjer bomo priča njegovega trpljenja in smrti, ali se umakniti, pozabiti na preteklost in si tako zapreti tudi pravo prihodnost. So obdobja, ko je z drugim težko iti v korak in si je treba vsak dan sproti dati odgovor na vprašanje: »Sem pripravljen še naprej vztrajati na tej poti?« Naj nas v takih trenutkih preverbe tolaži odgovor apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija