Volčja lakota – sposoben si jesti vse, kar dobiš!
Z marsičem smo se v življenju sposobni sprijazniti, se odpovedati številnim željam, a nečemu se ne moremo odpovedati: želji po hrani. Vedno smo lačni, stalno smo ranljivi, vedno bi radi nekaj, kar ni daleč vstran od nas, kar bi osmislilo naše življenje. Lakota nas spomni, da smo od nekoga odvisni: dojenček se zelo hitro nauči, kje so materine prsi in kako bo potešil svojo lakoto. Lakota nam govori o naši revščini, potrebah, o koncu. Brez hrane ni življenja. To dobro vedo vsi, ki so sredi vojne, to so čutili naši dedki in babice, očetje in mame v petletkah po drugi svetovni vojni, to vedo vsi, ki prevračajo kante in brskajo po smeteh, da bi našli kaj užitnega. Zgodovina nas zelo zgovorno uči, kaj vse se lahko zgodi v obdobji hude lakote, ko se je treba prepustiti instinktu po preživetju. Vedno iščemo nekaj, kar nas drži pokonci in tako stopijo v ospredju vsi pradavni instinkti, kar je seveda nevarno, ker se lahko hranimo s stvarmi, ki so pokvarjene in nas zastrupijo.
Kaj nas učijo naši pradavni predniki glede prehranjevanja?
Nekateri poskrbijo za svoje življenje kot primitivni lovci, ki nastavijo vabe in so vsak trenutek sposobni ubijati. To so vsi tisti, ki so za svoje preživetje sposobni ubiti drugega, vsi tisti, ki tekmujejo z drugimi, dobivajo trofeje, živijo od uspehov. Take lovce srečujemo vsak dan, marsikdo jih ne prepozna, ker se znajo zelo dobro skriti.
Veliko je takih, ki se hranijo s sadovi semen, ki so jih posejali na svojih poljih. Kmetje so zelo pridni, zelo potrpežljivi, znajo čakati na ugoden trenutek, ko nastopi čas žetve. Zavedajo se, da se v času čakanja lahko zgodi marsikaj: pride toča, povodenj, suša, zadušljivi osat, kar lahko pridelek zelo zmanjša ali celo popolnoma uniči. In vendar so nam kmetje za zgled kot vztrajni delavci, ki se borijo do konca.
V moderni družbi najdemo tudi take, ki se za svojo hrano nič ne potrudijo: to so tatovi, ki znajo odlično krasti in živeti na račun koga druge. To so vsi tisti, ki živijo na ramah najbolj ubogih: hranijo se z njihovo energijo, v osebnih odnosih jih ne moreš nikoli postaviti na pravo mesto, da bi bili koristni, ker te vedno omalovažujejo, ne sprejemajo tvojih nasvetov in vedno hočejo biti v središču.
V Svetem pismu najdemo veliko odlomkov, ki so povezani s hrano. Vsi pomembni dogodki se zgodijo za mizo. Vse se je začelo z Adamom in Evo, ki sta odtrgala sad z drevesa; s hrano je povezan izhod iz Egipta in tudi Jezusovo izdajstvo, njegovo prijetje in smrt se je začelo pri zadnji večerji. V vseh teh zgodbah je v ozadju jasen motiv: Bog nas ne prosi, da bi šli na lov, od nas ne zahteva, da gremo sejat in od nas ne pričakuje, da se bomo hranili s stvarmi, ki jih bomo ukradli. Bog zahteva od nas, da pustimo njemu, da nas nahrani, da se hranimo z vsem, kar nam on položi v naše roke.
Morda je eden od vzrokov, da zavračamo Boga, ker on zavrača naše starodavne instinkte, kako smo nekoč prišli do hrane. Pustiti, da nas nahrani kdo drug, pomeni, postati otrok, sprejeti, da si odvisen in da zaupaš. Naš odnos z Bogom je povezan prav s tem: nočemo biti nebogljeni otroci, ki so od nekoga odvisni. Zato večina vztraja na stališču: Boga ne potrebujem! Sam sem sposoben poskrbeti zase.
Morda pa kruh, s katerim nas hoče Bog nahraniti, ni hrana, ki jo instinktivno iščemo. Pogosto se hranimo s stvarmi, ki zastrupljajo naše življenje: to so nevoščljivost, mržnja, pritoževanje, tekmovanje, ljubosumje. Neštetokrat smo tako lačni, da se hranimo z napačnim kruhom. Prepričani smo, da nas bo nasitil, a na koncu zbolimo. Niso redki primeri, ko se hranimo s stvarmi, ki ne potešijo lakote: hranimo se z uspehom, s svojo namišljeno podobo in na koncu smo spet lačni.
Jezus nas želi nahraniti s svojim mesom. Želi nas nasititi s svojo besedo, ki je vedno živa in aktualna, če jo sprejmemo kot evangelij, kot veselo novico za vsakega človeka, v vsakem času in na vsakem kraju. Njegova beseda je zares živa in daje odgovore na vsa vprašanja. On nas nasičuje s svojo majhnostjo, ponižnostjo in blagostjo. Za mnoge se ta hrana zdi premalo kalorična in jo odklanjajo. Koliko različnih diet preizkusimo in na koncu ugotovimo, da niso učinkovite. Zato je treba, da dobro premislimo, kaj je prava hrana za zdravo telesno in duhovno življenje. Vsekakor pa je potrebno puško in lopato pustiti v kotu in se začeti hraniti s tem, kar nam Bog postavi na mizo po svojih sodelavcih. Dovolimo, da nas vsaj od časa do časa drugi nahranijo in bodimo hvaležni.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija