V SOBOTO, 8. 2. 2025, BO KNJIGVARNA DON BOSKO ZAPRTA ZARADI PRAZNIKA! HVALA ZA RAZUMEVANJE

2. postna nedelja

Leto B, 19. februarja, 2024

Gospod, kje si? Ne vidim te!

V življenju ni mogoče vsak trenutek vedeti, kam nas Bog vodi. Pridejo določena obdobja, ko se ne znajdemo in zato Bogu skušamo predstaviti svoja pričakovanja. Ko se vzpenjamo proti vrhu hriba, nas naenkrat objame gosta megla, ko več ne vemo, kje smo, počutimo se izgubljene in osamljene. Kolikokrat se nam je že zgodilo, da nismo razumeli, kaj se nam dogaja, kakšen smisel imajo zadeve, ki jim ne vidimo konca! Zakaj nas je Bog privedel sem? Kaj nam želi povedati? Takšen je tudi postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč, ko je pred nami trpljenje in morda smrt najdražje osebe: kakšen smisel ima vse to?

V prvem berilu nas je danes prevzela Abrahamova zgodba z Božjim naročilom: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« Abraham naj Bogu izroči svojo prihodnost. Za skrbnega očeta je njegov sin edino bogastvo, ki ga ima, edino upanje, edina stvar, s katero se lahko odkupi. Abraham je prejel tega otroka kot dar, kot obljubo, da se bo njegov rod lahko nadaljeval. Sedaj, ko ga ima, mu ta sin pomeni vse, v njem vidi svojo prihodnost, kot vsak oče, ki upa, da bo sin uspel uresničiti to, kar njemu ni uspelo. Zato Abraham ne vidi drugačne prihodnosti: z Izakom se lahko izkaže kot mogočen, kot najbolj uspešen, kot nekdo, ki si domišlja, da je bog. Zato ga Bog postavi pred pomembno odločitev, da v svojem srcu, v katerem je popolna zmešnjava, naredi red. Najprej, čisto na začetku, je Bog od Abrahama zahteval, naj mu izroči svojo preteklost, ko mu je dejal, naj zapusti hišo svojega očeta. Sedaj pa zahteva od njega naj mu izroči svojo prihodnost: »V deželi Morija daruj svojega sina v žgalno daritev!« Ko boš to naredil, boš spet naredil v svojem srcu prostor za svojega Boga. Morija, kraj, kjer bo Abraham daroval svojega sina, je tisti trenutek v življenju, ko se odpovemo vsemu, na kar smo se navadili, na kar smo bili ponosni, kar nam je do neke mere vzelo svobodo in nas usužnjilo. Ko to naredimo, je v našem srcu ponovno red, pravi prostor, kjer se lahko naseli Bog.

Današnji evangelij nam pripoveduje isto zgodbo v drugačni obliki: Jezus je na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Zavestno se je odločil za pot, ki bo povezana s trpljenjem in s smrtjo na križu. Na tej poti ga čaka veliko dodatnih neprijetnih trenutkov: izdaja enega od učencev, različne oblike poniževanja v času sodnega procesa, molk nebeškega Očeta. Tudi Jezus mora izročiti vso svojo preteklost in se odpovedati prihodnosti. Vendar je pri Jezusu velika razlika od Abrahama: Jezus ne izroča le svoje prihodnosti – Abraham je izročal Izaka – Jezus izroča samega sebe. Na križu bo v vsej svoji tragiki dejal: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!«

Tak je smisel postnega časa: Bogu je treba izročiti samega sebe. Prepustiti se je treba v Božje roke. Bog je Abrahamu vrnil njegovo prihodnost, kajti Izakova daritev ni bila potrebna. Tako je nebeški Oče vrnil prihodnost svojemu sinu: Jezus je vstal od mrtvih, kar je začetek novega življenja. To, kar smo Bogu darovali, nam je vrnjeno v nebeški slavi.

Ves čas našega življenja prihajajo obdobja, ko nam Bog da čutiti svojo slavo, ko začutimo, kaj se skriva onstran vsega vidnega, onstran vsega tega, kar smo pričakovali. Tako nam Jezus sredi običajnih stvari, ki so večkrat boleče, razkrije, da ni odšel, ampak je še vedno z nami. To nam daje čutiti po svoji besedi, po vsem tem, kar se je že zgodilo in govori o njem. Tako nam je evangelist Marko predstavil odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori: Jezus se ni slučajno pogovarjal z Mojzesom in Elijem. S tem prizorom se je sicer razodelo pričakovanje izvoljenega naroda, ki so bili prepričani, da bo vrnitev teh dveh osebnosti pomenila, da je odrešenik prišel. Jezus pa nam z Mojzesom in Elijem želi povedati, da Mojzes predstavlja judovsko zakonodajo, prerok Elija pa je osebnost, ki je bila vzeta v nebo na ognjenem vozu. Tako Mojzesova zakonodaja in preroki govorijo o uresničitvi zaveze, da je vse, kar se dogaja uresničitev davnih napovedi.

Smisel Jezusove zadnje poti v Jeruzalem, njegovo trikratno napoved trpljenja in smrti, učenci ne razumejo. Trpljenje in smrt so namreč težki trenutki, ko je večina prepričana, da nas je Bog zapustil. V takih trenutkih nam Božja beseda pomaga, da Boga prepoznavamo tudi za oblaki, v megli, ki se pojavi in imamo občutek, da smo izgubljeni. Ko so se učenci pojavili sredi oblaka, so zaslišali glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ta glas moramo poslušati, ko smo v stiski, ko se ne znajdemo. Če se bojimo narediti naslednji korak, če se bojimo, da nas bo Bog, na katerega smo se navadili, zapustil, se ne smemo prestrašiti. Boga ne moremo omejiti na svoja pričakovanja in potrebe. Treba je zapustiti to, na kar smo se navadili, kar nam daje občutek, da nam nič ne manjka. Peter je bil pripravljen takoj narediti tri šotore, da bi zmagoslavni trenutek Jezusa med Mojzesom in Elijem čim dlje zadržal. Ko si je to zaželel, je veličastna predstava izginila. Treba se je spustiti na realna tla, trebe je hoditi naprej mimo različnih skušnjav in nevarnosti ter pripovedovati, kako Bog skrbi za nas in se zato ne bojimo.

Župnik Branko Balažic SDB