2. nedelja po božiču

2. januarja, 2021

V poveličanem ljudstvu sem se zakoreninila

Sirah naj bi bil ugleden Jeruzalemčan in pismouk, ki je živel približno dvesto let pred Kristusovim rojstvom. Že od mladosti je bil prežet z ljubeznijo do postave in si je prizadeval, da bi tudi drugim posredoval sadove svojega razmišljanja in izkušenj. Njegova služba naj bi bila povezana s pogostimi potovanji, kar mu je prišlo zelo prav, ker je bil velik iskalec modrosti, ki jo je začutil povsod, kjer je hodil in je postala način njegovega življenja.

Na splošno lahko rečemo, da si vsak človek prizadeva, da bi bil moder, ker menimo, da je modrost povezana s človekovo srečo. Moder ne postaneš v otroški dobi, niti v najbolj aktivnih letih svojega življenja, temveč šele v starosti, ko je za teboj obdobje iskanja svojega mesta v svetu in se več ne trudiš, da bi izstopal in si na tak način iskal prijateljstva in zveze. Moder človek namreč ne potrebuje ploskanja občudovalcev, ker deluje iz svojega najbolj notranjega jedra. Zato se ne čudim, da v božičnem času poslušamo odlomek, ki govori o modrosti. Prava modrost ni povezana z neko teorijo, temveč z osebo, ki modro živi.

Na božič praznujemo rojstvo našega odrešenika. Odrešenik ni kdor koli, temveč oseba, ki je modra in do določene mere pooseblja modrost. Starozavezni preroki so odrešenika opisovali kot osebo z natančno določenimi prednostmi, ki je od zmeraj in bo zagledala luč sveta v točno določenem narodu. Modri Sirah nas zato nagovarja v prvi osebi: »Jaz sem izšla iz ust Najvišjega … jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor … Stvarnik mi je rekel: ‘V Jakobu postavi svoj šotor, v Izraelu prevzemi svojo dediščino!’«

Jezusovo rojstvo pa je presenetilo vse judovske razlagalce razodete Božje besede, ki so bili pretirano zazrti v izvoljeni narod. Večna Beseda, Božja modrost, si ni izbrala jeruzalemskega svetišča kot kraj svojega razodevanja. Njena utrditev ni na gori Sion, temveč v človekovem srcu. Vsi potrebujemo modrost, zato ta ne sme biti privilegij enega naroda. Z Jezusovim rojstvom se je izvoljeno ljudstvo razširilo na ves svet. Različne vojne in stiske so Jude razpršile po svetu in novi nauk so po vsem svetu raznesli Jezusovi apostoli, ki so bili vsi Judje. Leta 70 je bil jeruzalemski tempelj porušen in s tem je izvoljeno ljudstvo izgubilo svoje duhovno središče. Novo središče je človek, ki je krona stvarstva in je z Jezusovim odrešenjem del poveličanega ljudstva in dedič nebes. Tako smo tudi mi deležni Božje modrosti in poklicani, da živimo pobožno in sveto.

Župnik Branko Balažic, SDB