19. nedelja med letom

7. avgusta, 2021

Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!

»Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje!« je vzdihoval prerok Elija, ko je bil na tleh pod bodičevjem in je bežal pred maščevalno kraljico Jezabelo, ki ga je hotela usmrtiti, ker je pomoril Balaalove preroke. Ljudem je govoril o pravem Bogu, a niso vzeli resno njegovih besed in se niso odpovedali češčenju malikov tujega ljudstva. Tudi nam se dogajajo podobne stvari: sejemo dobra semena, pa ne vzklije nobena bilka, če pa že vzklije, jo uniči slana ali pobije toča. Sodobnik hodi po svojih poteh in ga z nobenim metodo, niti z najmodernejšimi tehničnimi pripomočki, ni mogoče naravnati v pravo smer, k Bogu. Zavedam se, da življenje Slovencev ni odvisno od mene, saj še samega sebe ne morem spremeniti, kaj šele druge! Čemu bi se torej trudil, čemu bi tratil svojo moč? Pa naj gre svet svojo pot! Tudi jaz bom šel v svojo smer, čeprav navzdol, čeprav v umiranje!

»Vstani in jej!« je bil prvi Božji odgovor Eliju. Tudi meni Gospod ponuja okrepčilo: svojo besedo, da bi jo bral in premišljeval; ponuja mi sebe samega, svoje sveto telo.

Drugi Božji odgovor preroku Eliju: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« Tudi meni Gospod pravi: Pojdi ven, ven iz svojih ustaljenih navad, ki te utesnjujejo, ki te pritiskajo k tlom! Pojdi ven iz svojega udobja in se postavi pred mene. Bodi ves z menoj. Verjetno me ne boš zaznal v viharju časa, ne boš me začutil v potresu, ki premetava ustaljene navade, tudi me ne boš začutil v ognju skrbi. Gotovo pa me boš spoznal v glasu rahlega šepeta, ki bo šelestel v globini tvojega srca.

Šel sem po Elijevi poti. Najprej v zavzeto delo, oznanjevanje, prepričevanje, da bi ljudi pridobil za Boga. Ko ni bilo uspeha, sem se umaknil v puščavo, v svoj svet. Naveličano sem sedel pod bodičevje in si rekel: »Dovolj je vsega!« A glej, dotaknil se me je angel in mi rekel: »Vstani in jej!« Uspelo mi je premagati mojo strahopetnost, naveličanost, zaverovanost v svoj prav. Zbral sem dovolj poguma in stopil pred Gospoda da bi mu prisluhnil, da bi ga videl, da bi ga doživel, da bi bil z njim. V mene se je zaganjal vihar, tla pod menoj so se majala, ogenj je žgal moje srce: »Gospod, zakaj me pozabljaš, zakaj me puščaš samega?«

Gospod me nikoli ne pusti samega. Želi, da živim in hodim, da se tudi sam darujem! To me osrečuje. Ljubezen me osrečuje. In Gospod je prvi, ki mi je izkazal svojo ljubezen: svoje življenje je dal zame! In življenje je dal tudi tebi. Kaj boš storil?

Župnik Branko Balažic SDB