Koliko stvari se naučimo od kruha, posebno če ga nimamo!
Za celotno Sveto pismo lahko rečemo, da ima veliko zgodb, ki govorijo o hranjenju oziroma o vzgoji za pravilno sedenje pri mizi, h kateri smo povabljeni, da zaužijemo, kaj nam gostitelj ponuja. Različni odlomki nam govorijo o tem, kaj je koristno za nas in kaj nam lahko škoduje v materialnem in duhovnem smislu. Hranjenje je čisto običajna zadeva, nujno potrebna za preživetje, a hkrati nam veliko več pove o našem življenju.
Prvo berilo nam je danes govorilo o Izraelcih, ki so v puščavi godrnjali čez Mojzesa in Arona: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi.« V ozadju tega godrnjanja je čustvena navezanost na vse, na kar smo se navadili, kar nas po svoje ogroža, da ne vidimo širše in ne prepoznamo, kaj ne poteši le trenutno lakoto, ampak odpira širše obzorje. Če hočemo biti zares duhovno svobodni, je treba odriniti lonce z mesom, kajti hoja po puščavi zahteva, da se soočamo s trenutki, ko ni nič za pojesti. Lakota je v določenem trenutku priložnost za razmislek, za očiščenje telesa in odločanje za nekaj, kar je več kot poln krožnik.
Današnje prvo berilo pa nam razkriva še eno drugo stvar: Bog je pozoren na godrnjanje Izraelcev, zato Mojzesa pokliče na samo in mu zagotovi: »proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.« Ko postane življenje težko in ne vidimo prave ga izhoda, nas Bog ne pusti samih, zato nam nikoli ne bo manjkalo kruha za telesno in še bolj za duhovno preživetje. Naš Bog si ne zatiska oči pred našo stisko. Zato hrana postane simbol za naš odnos z Bogom in z življenjem kot takim.
Kako je prišlo do prvega greha? Adam se je odločil, da bo sam skrbel za svoje prehranjevanje in je zato posegel po sadežu, ki mu je bil prepovedan. Bog pa pričakuje od nas, da se hranimo s kruhom, ki nam ga on podarja. Hrana, ki zares poteši našo lakoto, nam je darovana. Zato se ne smemo truditi, da bi jo komu ukradli ali si jo prisvojili s svojimi egoističnimi špekulacijami. Bodimo prepričani, da bo Bog vedno našel način, da nas bo dovolj nahranil.
Tudi evangeljski odlomek je danes govoril o hrani. Ljudje so iskali Jezusa, ki jih je v puščavi nahranil. Spet so bili lačni oziroma so hoteli priti do hrane na lahek način. Jezus jim je rekel: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenje, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Tokrat nam Jezus ponuja drugačen kruh, samega sebe je ponudil kot hrano, ki nam zagotavlja večno življenje. Pot skozi puščavo je potrebna, da se v naših možganih nekaj zamenja, da prepoznamo dvojno rast v svojem življenju: za telesno rast potrebujemo običajen kruh, za duhovno rast pa potrebujemo Jezusa, kajti on sam je ta kruh, ki nas krepi za večno življenje.
Kako se je začel današnji evangeljski odlomek? »Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa.« Odpravili so se iskat Jezusa, ker so se do sitega najedli. Zato je treba Jezusa poiskati. To je način, to je pravi recept, kaj narediti, ko se nam kaj zalomi, ko stvari ne gredo tako, kot smo si zamisli. Treba je poiskati Jezusa. To iskanje postane način, kako bomo dosegli pravo svobodo. Tudi mi smo poklicani, da najdemo odgovor na vprašanje: Kaj iščemo? Zakaj smo v resnici prišli danes v cerkev? Kaj pričakujemo od Jezusa? Morda bi radi odpravili trenutno lakoto! Jezus pa nas vabi, da se tako nahranimo, da bomo močni pri reševanju novih problemov in zagat, ki nas bodo v kratkem zadele.
Ljudje so vprašali Jezusa: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« To je tudi naše vprašanje. Jezusov odgovor ni povezan s kakšnimi posebnimi recepti, ampak nam naroča, naj vsako stvar delamo skupaj z njim: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« To pomeni, da smo se sposobni vsak večer za nekaj trenutkov ustaviti, in videti, kaj se nam je čez dan dogajalo. Prepoznati moramo Jezusove posege v svoje življenje in mu zaupati tudi takrat, ko nas doleti nemogoče, ko je Bog tiho, ko imamo občutek, da se je oddaljil in nas zapustil.
»Gospod, vselej nam daj tega kruha!« so ti, ki so ga iskali, rekli Jezusu. Ta kruh je edini, ki poteši našo notranjo razklanost in nas pomiri. Njegov kruh je vedno zastonj, je vedno na razpolago vsem, posebno tistim, ki se čutijo duhovno revne, zapuščene, pozabljene in brez smisla življenja.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija