17. nedelja med letom

31. julija, 2021

Tako govori Gospod: »Jedli bodo in bo še ostalo!«

Elizej je bil v krogu preroških učencev zelo cenjen, ker so ljudje videli številne čudeže, ki so se zgodili na prerokovo besedo in molitev. Ko je bila v deželi lakota je neki mož prinesel v vreči kruh iz prvega žita in to postavil pred Elizeja. Ta je rekel svojemu spremljevalcu: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Kruh je prinesel »neki mož«. Njegovega imena ne poznamo. Množica je bila nasičena po zaslugi osebe, ki je nihče ni poznal. Ta neki mož, ki ga večkrat prezremo, je zelo pomemben, ker simbolizira stvari, ki so nam tako zelo samoumevne, da ostanejo brez pomena, brez imena in brez obraza. Bog pa hoče, da postanejo prav te samoumevne stvari v naših očeh zavesten dar. Pomembno je, da se pričnemo dojemati kot resnični Božji možje in žene, s konkretnim imenom in obdarovanostjo, kajti vsak od nas je prejel »dvajset ječmenovih hlebov in svežega klasja« ter Božji klic, naj vse, kar ima, živi kot dar za druge: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Vsak ima ob tem tudi ugovore: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Gospod je vztrajen in se ne umakne: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: ‘Jedli bodo in bo še ostalo.’« Vse, kar naredimo v življenju kot odgovor na Božjo besedo, na tiho vabilo in vzgib Duha, postane bogato, prekipeva v preobilju za vse in dobi pečat večnosti. Karkoli pa delamo iz lastnih vzgibov, ki so običajno prepoznani po tem, da bi radi bili pomembni, poznani, priznani, močni in imeli stvari pod seboj, ostane minljivo. Tam ni pridiha večnosti.

Zgodba se ponovi v evangeliju, ko Jezus preko učencev razkrinka omejenost naših načinov reševanja problemov, ki so povezani s pomanjkanjem in jim razodene skrivnost rodovitnosti. Pred njim je velika množicah in dejstvo je, da Jezus ob lačnih ljudeh ne more ostati brezbrižen. To čuti tudi Filip, ki išče rešitev najprej v finančni gotovosti in materialni varnosti. Ko Filip obupa, se vključi Andrej, ki išče rešitev med ljudmi, ki jih gleda pred seboj. Prositi za pomoč je zelo pomembno, a kaj bo pet hlebov in dve ribi za takšno množico. Situacijo reši Jezus, ki pravi, naj ljudi posedejo po tleh. Kot da bi hotel reči: »Gremo po vrsti!« Stvari je treba postaviti v pravi vrstni red: najprej se je treba zavedati s čim smo obdarovani – pet hlebov in dve ribi – in nato je treba to vrniti Jezusu. Zakaj? Ker se samo tako lahko zgodi skrivnostna preobrazba. Vse, kar je vrnjeno, ni več samo človeško, ampak nosi v sebi večnostno dimenzijo in nasiti vse. Za vse nas veljajo besede iz drugega berila: »Živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani!« Naš odgovor mora biti več kot le človeško načrtovanje in poskus uspešne izpeljave osebnih projektov. Z Bogom zmoremo veliko več.

Župnik Branko Balažic SDB